Alenka s hčerkama

Tina in Anja

Tina z medvedkom Zdravkom

Medved Zdravko je super prijatelj

Zimski sprehod

/61 /11

Pogovarjali smo se z Alenko Terčič, ki je najprej mama, potem pa je predsednica društva Medved Zdravko, "coach", pisateljica, blogerka, podjetnica, ženska, ki je sledila svojem notranjem čutu in zamenjala resno in redno službo za nekaj več.
Zato, da lahko s coachingom, zakonom privlačnosti, tapkanjem in drugimi metodami pomaga družinam do harmoničnih odnosov.

Pogovor na forumu …

Pikica:

Sprašujem se, kako svoji družini dati več? Kako poglobiti odnose, jih utrditi, kako ustvariti trajno povezanost? Mogoče samo sanjarim, mogoče pa ste tudi ve imele kdaj take občutke.

Lola33:

Jaz se že od nekdaj rada poglabljam vase, opažam, kako moja energija vpliva na energijo drugih in kako smo pravzaprav vsi povezani. V družini in tudi sama veliko delam na tem, da bi vsi skupaj rasli in se razvijali, si zaupali, se pogovarjali, kakovostno preživljali skupen čas. Pikica, poznam Alenko Terčič, mamo dveh super punc, predsednico društva Medvedek Zdravko, trenerko, ki se ukvarja s coachingom. Ona pri svojem delu in v družini uporablja tehniko tapkanja, zakon privlačnosti, … Z veseljem bo odgovarjala na naša vprašanja.

Pikica:

Super, prav to sem si želela. Mogoče pa zakon privlačnosti že deluje. ? Alenka, kaj je zakon privlačnosti? Kako ga lahko uporabljamo pri vzgoji otrok?

AlenkaT:

Zakon privlačnosti govori o tem, kako ljudje sami, s svojo energijo, ustvarjamo (privlačimo) dogodke, ljudi, situacije, priložnosti v svojem življenju. To pomeni: kar misliš, to dobiš. Že stari pregovori pravijo: »Kar seješ, to žanješ. Iste vrste ptiči skupaj letajo.« Gre več kot samo za misli. Misli so zavestna dejanja (zavedanje), medtem ko mi svoja življenja dejansko živimo na podlagi naučenih/pridobljenih vzorcev, ki se jih niti ne zavedamo in so skriti v naši podzavesti. Zakon privlačnosti pravi, da mi sami s svojim energetskim nabojem privlačimo stvari (ljudi, dogodke) z enakim energetskim nabojem. Če torej »mislimo« pozitivno, se nam dogajajo dobre stvari, če mislimo negativno, se nam dogajajo slabe. Seveda ni vse tako črno-belo, pa tudi če bomo zavestno mislili in si govorili npr. da smo bogati, hkrati pa še vedno delovali v »miselnosti revščine« (nimam, ne morem kupiti, nikoli ni dovolj denarja, …), ne bomo spremenili svoje realnosti.

Otroci kot spužve vpijejo vsa naša prepričanja, vse misli in še veliko bolj našo energijo. Takoj vedo, kdaj mislimo resno in kdaj ne, ali če govorimo drugače, kot mislimo. Otroci so tudi najbolj dojemljivi za naše kritike in naša omejujoča prepričanja. Odrasli pogosto sploh ne mislimo resno, pa otrok to razume drugače in sploh ne poskuša več. In vse prevečkrat se zgodi, da otroke na nek način zatremo – jim uničimo sanje, jim postavimo ovire, jih ukalupimo –, zato je pomembno, da jih že v zgodnjem otroštvu naučimo, da so pozorni na svoje občutke, misli, da zaupajo svojemu notranjemu glasu, da gredo za svojimi sanjami.

Največjo vlogo imamo starši. Otroku moramo dati podporo in mu pomagamo živeti. Tudi starši moramo vedeti, kaj želimo, kako hočemo živeti, kaj sporočamo otroku (tudi podzavestno) in da ga ne obremenjujemo s svojimi lastnimi omejitvami in frustracijami.

Marjetica:

Tole je prijetno prebirati in razmišljati o tem, kako je treba delovati. Kako pa je v praksi? Najbrž ste to preizkusili? Napisali ste tudi knjigo 50 LOA games for children (50 iger za otroke na podlagi zakona privlačnosti).

AlenkaT:

Ko sem hčerkama hotela predstaviti zakon privlačnosti in kako je pomembno, kako razmišljamo, sta me samo debelo pogledali in šli vsaka k svoji igri. Zato sem iskala načine, kako preko zabavnih aktivnosti pridobiti njuno pozornost in ju hkrati naučiti nekaj novega.

Zakon privlačnosti (ang. law of attraction = LOA) lahko opišemo v treh korakih. (1) PROSIŠ, (2) VERJAMEŠ, (3) SPREJMEŠ. Vsak korak ima svoje zakonitosti in pravila in v knjigi so za vsak korak predstavljene ideje, s katerimi jih približamo otroku.

Knjiga je nastala s pomočjo različnih virov, naloge pa sem prilagodila tako, da so primerne za otroke. To so igre, ki se jih starši lahko igramo z otroki, naredimo iz njih zabavo, hkrati pa pomagamo otroku, da s pomočjo igre prepozna svoje želje, kaj mu je všeč, kaj bi rad postal, kaj bi rad imel/bil, kako lahko pomaga drugim in kako je za vse, kar ima, lahko hvaležen.

Pikica:

Kako naj se starši naučijo zaupati svojemu notranjemu vodstvu in mu slediti?

AlenkaT:

Ključno pri tem je, da se starši vprašajo, kaj čutijo, in sami sebi iskreno odgovorijo. Veliko stvari delamo, ker mislimo, da jih moramo, ker drugi tako mislijo, ker drugi tako delajo, ker so nas tako naučili, ... In potem je tu še ogromno informacij, ki nas lahko zmedejo. Čeprav je dobro, da smo informirani, pa je samo od nas odvisno, kako in katere informacije bomo uporabili. Če nam nekaj ne diši, potem pač to ni za nas. Vsak bi moral pri sebi dobro razmisliti, ali želi biti v življenju nekoga drugega samo opazovalec, ki narekuje akcijo, ali želi ustvariti svoje življenje. Prevečkrat si ne upamo narediti odločilnega koraka, se odločiti drugače, kot od nas pričakujejo. Najprej moramo ugotoviti, kaj si mi sami sploh želimo. Mnogi se nikoli ne vprašajo, niti ne raziščejo. Če vemo, kam smo namenjeni, se bomo lažje odločili za prave korake.

Lola33:

Kako lahko v družini ustvarimo medsebojno spoštovanje, podpiranje, povezanost, zadovoljstvo, sijoče otroke? Je to res mogoče v samo 4 tednih, kot pravite v vašem programu Raising Sparkling Kids?

AlenkaT:

Osnova programa Raising Sparkling Kids (Vzgoja iskrivih otrok) je zakon privlačnosti. Ideja je, da se ljudje drugače lotimo stvari, če nas nekdo nadzoruje. Za razvijanje nove navade potrebujemo približno 40 dni. Program je sicer malo krajši, ampak namen je, da se udeleženci začnejo zavedati svojih dejanj, misli, da razmislijo, kam pluje njihova »ladja« (družina), da skupaj ustvarjajo okolje, za katerega se bodo vsi trudili. Ker v programu sodelujejo vsi družinski člani, bodo tudi vsi razumeli delovanje in se zato medsebojno podpirali.

Program je razdeljen na 4 tedenske sklope. V vsakem sklopu raziščemo en korakov. Najprej nekaj teorije za osnovo, potem pa sledijo različne naloge. Družine morajo tedensko poročati, kaj so naredile, kako so komunicirale, kako so se počutile, zato je verjetnost, da se bodo nekaj naučile in utrdile odnose, večja. Že samo z zavedanjem, s pozitivnim odnosom in osredotočenostjo na pozitivno lahko naredimo ogromne spremembe. Ko družine vidijo, da se da in da ni težko, običajno nadaljujejo s programom. Seveda pa je treba delati tudi po zaključenem programu, vsak dan.

Pikica:

Kako se družina lahko odloči za tak program? Kako otroka spodbuditi, da bo verjel v delovanje zakona privlačnosti, da bo mislil široko, si predstavljal stvari, ki si jih želi, da bo večino časa pozitivno naravnan in hvaležen?

AlenkaT:

Ni pomembno, da otrok sploh pozna LOA ali da vanj verjame. Bolj pomembno je, da mu to pokažemo in da vidi dobre odnose med odraslimi. Tukaj je najpomembnejše okolje, predvsem družina, ki živi ta načela. Če bo otrok videl, da starši pomagajo drugim, da npr. darujejo oblačila drugim, prispevajo kakšen evro za zavetišče, kupijo brezdomcu hrano, bodo tudi sami to počeli, seveda pa jim starši lahko pomagamo, da to počnejo na svoj način (zbirajo plastične zamaške, nesejo hrano v zavetišče, pomagajo sosedu, …). In ko otroci sami občutijo, da to bolj kot prejemniku pomeni njim zadovoljstvo, bodo še raje počeli. Ko otroci vidijo, da starši vedo, kaj hočejo, da so zvesti svojim načelom in prevzemajo tako odgovornost kot tudi tveganje, spoznajo, da poraz ni nič groznega, ampak samo stopnica do uspeha. Taki starši podpirajo otroka in ga ne omejujejo, ampak mu dejansko dajejo krila. Enako je s pozitivno naravnanostjo – če se v družini veliko smejijo, gledajo na življenje s svetle strani in na pozitiven način rešujejo težave, bo otrok zagotovo bolj pozitiven, kot pa če starši samo jamrajo, kritizirajo in iščejo krivce za svoje neuspelo življenje.

Marjetica:

Ali lahko s takimi metodami začnemo že pri zelo majhnih otrocih?

AlenkaT:

Vse se začne že ob rojstvu ali celo že ob spočetju. Otrok vse od prvega stika s starši prejema njihovo energijo. Majhni otroci so še bolj dojemljivi kot starejši, saj se ti že »naučijo« zatirati svoje občutke. To pravzaprav ni metoda, ampak način življenja, za stvari, ki nas spremljajo celo življenje. Če so že otroku samoumevne, potem bo tudi kot odrasel tako živel.

Marjetica:

Kako krepimo otrokovo samozavest? Kako to počnete vi? Je otrok obsojen na slabo samopodobo, če jo imajo tudi njegovi starši?

AlenkaT:

Otroci se rodijo zelo samozavestni. Malčki ne poznajo strahu, radi se pohvalijo, kaj znajo, kaj imajo, tudi smejijo se sami sebi, če jim kaj ne uspe. Potem pa jim starši povemo, da se to ne dela, da ni lepo, če se hvalijo, da morajo paziti, da ne padejo (pa ne zato, da se ne bi poškodovali, ampak zato, da ne umažejo oblačil).

Otroku moramo dati dovolj svobode, da sam odkriva svet in preizkuša njegove meje, hkrati pa mu moramo postaviti določena pravila, ki mu dajejo občutek varnosti, predvsem da ve, kaj lahko pričakuje. Če otroku dovolimo, da sam razmišlja, naredi kakšno stvar po svoje, tudi če nam ni všeč, da mu pustimo, da se sam odloči za nekaj, čeprav vemo, da ima to lahko negativne posledice, in mu dajemo znamenja, da mu zaupamo, bo tudi on nam bolj zaupal in bomo lažje postavili svoje zahteve. Če smo ob tem še dovolj fleksibilni, ne vidim razloga, da nam ne bi uspelo. Otrok mora začutiti, da mu stojimo ob strani, tudi če bo kaj naredil narobe. Tukaj bi predvsem opozorila starše na pretirano skrbnost in zaščito otroka, ki mu bolj škodi kot koristi.

Jaz se trudim držati zgoraj navedenega, večinoma mi uspeva, včasih pa tudi ne. Zdi se mi pomembno, da se tega zavedam in da se trudim, da je odstopanj čim manj.

Če imajo starši slabo samopodobo, jo zagotovo prenašajo tudi na otroke in je velika verjetnost, da bo tudi otrok imel slabo samopodobo, kaže pa se na vse mogoče načine. Starši so lahko preveč zaščitniški, nasilni, čustveno izsiljujejo ipd. Otroci se odzovejo tako, da delajo enako ali da iščejo svoje zunanje nasprotje (npr. otroci preveč zaščitniških staršev pritegnejo nasilneže). Seveda ni nihče obsojen na to. Vse se lahko spremeni, če se le hoče in zna! Tukaj pa je vsaka pomoč dobrodošla.

Lola33:

Na kakšen način lahko pomagate posameznikom in družinam?

AlenkaT:

Osebno se ukvarjam s coachingom, kar je določena oblika mentorstva. Coach (trener) pomaga ljudem, da dosežejo svoje cilje. Podobno kot je trener za športnike, tako life-coach (življenjski trener) pomaga na različnih življenjskih področjih. S posameznikom ugotovi, v kakšni življenjski situaciji se nahaja, predvsem pa mu pomaga oblikovati cilje – kaj želi doseči, kakšno življenje želi, in ga podpira na tej poti. Coaching je usmerjen v doseganje rezultatov (sprememb, napredka) in je tudi bolj pozitivno naravnan v prihodnost kot npr. psihoterapija in drugi terapevtski pristopi, ki so bolj usmerjeni v »zdravljenje« in preteklost.

Coaching poteka tako, da se trener s posameznikom videva tedensko, da skupaj določita cilje, korake do tega cilja (načrt) in potem spremljata uresničevanje. Naloga trenerja je, da posameznik ostane na poti, osredotočen na cilj, mu pomaga, če pride do preprek in da se pomika proti cilju. Naloga trenerja ni toliko, da pove posamezniku, kaj naj naredi, ampak da mu pomaga razmišljati in ugotoviti, kaj je najbolje zanj ter da skupaj določita cilje in korake.

Lola33:

In potem skozi treninge s trenerjem dejansko lahko pridemo do čustvene svobode? Jo sploh lahko dosežemo?

AlenkaT:

Čustvena svoboda pomeni, da svobodno razpolagamo s svojimi čustvi in jih upravljamo, v nasprotnem primeru pa ona upravlja naše življenje. Pomeni, da smo ob nekem dogodku sposobni prepoznati in sprejeti svoja trenutna čustva, jih nevtralizirati ali celo spremeniti v drugo, manj negativno ali celo pozitivno čustvo. Ko si čustveno svoboden, sam odločaš o svojih čustvenih odzivih. Čustveno svobodo lahko dosežemo s tehniko tapkanja. Gre za postopek, pri katerem pritiskamo s prsti na določene točke po telesu, zraven govorimo in delamo določene druge gibe, s tem pa vplivamo na naše elektromagnetno valovanje in pretok energije v telesu. Tehnika združuje vzhodnjaška in zahodnjaška znanja (NLP, akupunkturo) in je zaradi velike učinkovitosti v zadnjem času zelo raziskovana.

V eni izmed novejših raziskav je bilo dokazano, da če tapkamo po akupunkturnih točkah (kjer so zgoščeni mehanoreceptorji), motimo elektromagnetno valovanje, ki ga imamo v telesu. Vsa naša razmišljanja so pogosto programi, ki jih ponavljamo. Tečejo po elektromagnetnem valovanju in če mi tapkamo, motimo ta proces in ga spreminjamo ter tako dosežemo spremembe v mišljenju, čustvovanju in vedenju.

Lola33:

Kdo lahko uporablja to tehniko? Kako se tehnike lahko naučimo? V kakšni situaciji jo lahko uspešno uporabljamo?

AlenkaT:

Tapkanje je enostavno, hitro se ga naučimo, prste tudi imamo vedno pri sebi, zato je tehnika primerna prav za vsakogar. Tapkanje uporabimo v različnih situacijah, v katerih se znajdemo in ki nas »vržejo iz tira«, od bolečin, različnih bolezni, stresnih situacij, čustvenih travm, nelagodja, strahu, ... V zadnjem času se tehniko uporablja tudi na poslovnem področju, in sicer za boljšo komunikacijo, za boljšo koncentracijo, ...

Uspeh tehnike je odvisen predvsem od tega, zakaj jo uporabimo. Če doživimo nekaj, kar nima nekega globljega vpliva na nas (npr. nas nekdo izsili v prometu, čakamo v vrsti, ki se nikamor ne premakne, imamo glavobol, ...), so rezultati hitri (takojšnji) in trajni. Pri stvareh, ki so globlje, dolgotrajne, npr. osebnostne, družinske (npr. alkoholizem v družini, zloraba, ...), pa je tehniko tapkanja treba uporabljati dlje časa, trajnost rezultatov pa je odvisna od naše natančnosti. Vsak pojav ima mnogo različnih plasti in različne izraze. Pogosto se zgodi, da ljudje po hitrem začetnem olajšanju ne nadaljujejo več s tehniko, potem pa se nekaj zgodi, kar ponovno sproži travmo. Priporočljivo je obiskati energijskega terapevta, ki je usposobljen za tapkanje in ima dodatna psihoterapevtska znanja, ki bo pomagal, da se težavo osvetli z različnih vidikov.

Tehnike se lahko naučimo sami s pomočjo različne literature, predvsem preko interneta, vendar je lahko za začetnika preveč informacij, zato je smiselno, da greš prvič na delavnico k izkušenemu terapevtu, ki obvlada tapkanje, da te usmeri, potem pa delaš sam doma.

Pikica:

Kdaj je bila razvita ta tehnika in kako pogosta je njena raba v Sloveniji? Kdo jo uporablja? Je primerna za otroke?

AlenkaT:

Tehnika se je začela razvijati v 80. letih 20. stoletja in se od takrat stalno razvija, po svetu so jo resneje začeli uporabljati leta 1995, znanstvene raziskave o tehniki pa so se začele pojavljati po letu 2005.

V Slovenijo je tehniko prinesla psihologinja Sabina Šilc, skupaj s to metodo pa je pripeljala tudi Medvedka Zdravka, plišastega medvedka, ki je namenjen otrokom in širjenju tehnike tapkanja med njimi. Tehnika je primerna za otroke, ker so izjemno dojemljivi, nimajo omejujočega mišljenja in takoj vidijo, da tehnika deluje, zato jo tudi takoj vzamejo za svojo in jo uporabljajo. Poznajo jo v vrtcih, šolah, bolnišnicah, tako da se širi tudi pri nas.

V ta namen je bilo ustanovljeno tudi društvo Medved Zdravko, v katerem prostovoljci prenašajo tehniko tapkanja na otroke, ki so pomoči potrebni. Društvo s podporo sponzorjev ali donatorjev (medveda lahko kupite in ga podarite društvu) podari medvedke otrokom.

Trenutno se trudimo, da bi zaživel projekt, ki je v tujini že doživel velik uspeh. Gre za obiskovanje bolnišnic, kjer prostovoljci z medvedki pomagali otrokom ob njihovih travmah in stiskah, ki jih doživljajo zaradi bivanja v bolnišnici ali drugih težav. Dokazano je, da gredo otroci, ki so doživeli take vrste terapijo, prej iz bolnišnice, da je zdravniško osebje razbremenjeno in zaradi tega bolj prijazno, učinkovito, …

Vse, ki bi radi pomagali, vabim, da se nam pridružijo kot prostovoljci ali da prispevajo po svojih močeh (lahko finančno, lahko pa tudi tako, da nam pomagajo odpreti kakšna vrata). Več informacij na spletni strani www.medvedzdravko.si.

Marjetica:

Kaj je po vašem mnenju največji problem staršev pri vzgoji otrok?

AlenkaT:

Zdi se mi, da starši ne zaupajo sebi, ampak poslušajo predvsem druge. Ne upajo si prevzeti odgovornosti, ampak se opirajo na druge, ki jim dostikrat dajejo nasprotujoče nasvete. Premalo so kritični do vseh novosti, modernih pristopov. Nekateri so dobri, nekateri pa zagotovo ne in tukaj prevečkrat zmanjka »kmečka pamet«.

Druga težava, ki jo vidim, pa je, da se včasih enostavno ne znamo ustaviti in uživati z otroki. Delo počaka, posoda počaka, vse počaka. Res je, da je vsa ta opravila enkrat treba narediti, ampak kako bi se počutili vi, če bi se dobili s prijateljico na kavi, ona pa bi vmes telefonirala, se pogovarjala z natakarjem, si lakirala nohte, listala katalog in še kaj drugega. Enako se najbrž počuti otrok, ko se z njim igramo, pa nismo pri stvari, ker razmišljamo, kaj vse bi še morali narediti. Tudi to je staro reklo, da je pomembna kvaliteta in ne kvantiteta. Še vedno pa si kakovost predstavljamo, kot da moramo otroku nekaj omogočiti, ga nekam peljati (v živalski vrt, kino, gledališče, …), kar pa pomeni, da spet nismo aktivno z njim, ampak se z njim ukvarjajo drugi.

Marjetica:

Je možno, da se težave z otrokom pojavijo šele v najstniških letih, ali so zametki vidni že v otroštvu?

AlenkaT:

Različne težave imajo različne vzroke. Nekatere zagotovo izvirajo iz otroštva, iz načina vzgoje, druge nastanejo »sproti« ali pa skozi določeno obdobje, spremembe. Pomembno pri tem je, kako trdno oporo ima otrok pri starših ali ljudeh okoli sebe, ali zna komunicirati, ali najde nekoga, ki mu zaupa in pomaga, kako je navajen reagirati na spremembe, ...

Pikica:

Mene pa resnično zanima, kako ste se vi znašli v teh vodah, kaj vas je spodbudilo, kakšna je vaša zgodba?

AlenkaT:

Že od nekdaj sem se rada ukvarjala z otroki in ko sem vzgajala svoje otroke, sem ogromno brala, brskala po internetu, ne samo o vzgoji, ampak tudi literaturo o duhovnosti, motivaciji, osebnostnem razvoju, ... Začela sem se ukvarjati sama s seboj in vedno bolj sem ugotavljala, da v poslovnem svetu nisem zadovoljna, da želim delati nekaj za otroke in predvsem, da želim biti sama svoj šef. Kmalu sem ugotovila, da če želiš dobro otrokom, moraš predvsem delati na starših in jim pomagati. In tako sedaj uresničujem to, kar sem si zastavila.

Lola33:

Kakšno je vaše življenjsko vodilo, za malo spodbude, za vse nas, ki se trudimo v enaki smeri?

AlenkaT:

Zaupaj sebi in svojim občutkom. V nas se skriva moč, ki se je sploh ne zavedamo, v nas so vsi odgovori in samo od nas je odvisno, ali jih bomo poiskali in jim sledili.

Zahvaljujemo se Alenki Terčič za prijeten klepet in za ogromno koristnih nasvetov in spodbudnih besed. Vse osebe, z izjemo AlenkaT, so izmišljene. Intervju sta pripravili Anja Pelan in Jerneja Pavček.

Več o Alenkinih projektih na:

www.alenkatercic.com

www.medvedzdravko.si

www.bestchildrenlessons.com – Alenkin blog

www.oaxacaproject.com – Medvedek Zdravko v bolnišnici