Včasih pozabimo, da »govor« ni namen samemu sebi. Starši moramo biti pozorni tudi na »pogovor«, na kvaliteto komunikacije, ki se razvija med ljudmi, bodisi med vrstniki ali v družini.
Govor je povezan s celostnim razvojem otroka, zlasti z razvojem mišljenja. Je zamotan psihofiziološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter socialnega okolja. Je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njeni socializaciji. Z govorom otrok razvija umske sposobnosti. Ko nekaj pove, skuša z besedami izraziti misli. Tako misli postajajo jasnejše. Otrok napreduje od »zaznavno-praktičnega« k »verbalno-abstraktnemu« mišljenju. Otrok ubesedi zaznave in predstave, razvija sposobnost poimenovanja, kombiniranja, predvidevanja. To so besedne ustvarjalnosti. Govor se najbolj intenzivno razvija v predšolskem obdobju, izpopolnjuje pa se celo življenje.
Pogoji za razvoj govora
Za pravilen govorni razvoj mora biti izpolnjenih več pogojev. Podlaga vsega razvoja je zdrav živčni sistem z intraktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril. Poleg tega morajo biti pravilno in dobro razvite psihične funkcije, kot so: pozornost, zaznavanje, mišljenje in pomnjenje s slušnim spominom. Čutila morajo biti razvita. Govorila morajo biti zdrava. Za povrh pa je pomemben še pravilen in zgleden govor otrokovega okolja.
Začetek govora je približno pri 15. mesecih. Ponavadi deklice spregovorijo nekoliko prej kot dečki. Med otroki pa so individualne razlike, ki so pogojene z izrazitejšimi dispozicijami
za komunikacijo, z boljšimi govornimi vzorci, večjimi vzpodbudami za govorno aktivnost in z večjo pripravljenostjo za poslušanje in posnemanje.
Do 3. leta je govor oblikovan v grobih potezah. Otrok izgovarja večino glasov in uporablja skoraj vse besedne vrste. Osvojene besede že zmore povezati v kratke stavke.
Prvo leto
V prvem letu starosti poteka faza, ki jo imenujemo »pripravljalno predfonematično obdobje«. Ima več stopenj, ki si sledijo v sledečem vrstnem redu:
- KRIČANJE (vokalizacija) Vsi glasovi, ki jih dojenček izvaja instiktivno, so neopredeljeni, vendar so podobni samoglasnikom. Ti glasovi predstavljajo neko vrste priprave za kasnejšo izvedbo samoglasnika.
- BRBLJANJE Brbljanje je nenamerno in refleksno. Je le izraz otrokovega občutenja ugodja ali neugodja.
- ČEBLJANJE V drugi polovici prvega leta začne dojenček ritmično ponavljati zloge.
- EHOLALIJA Eholalija je obdobje, ko dojenček začne posnemati govor odraslih. Ta pojav bistveno vpliva na nadaljnji razvoj govora. Otrok posluša govor okolice in tudi razne šume ter naravne zvoke, vse to pa poskuša posnemati z mimiko in sogibi. Oponašanje je še vedno instiktivno, vendar s poslušanjem in posnemanjem okolice začne prehajati v zavest. Proti koncu prvega leta se zelo razvije otrokovo slušno dojemanje, zato se njegovo razumevanje govora izboljša. Vpliv ugodnih čustev močno vpliva na razvoj sposobnosti razumevanja govora, z vsem tem pa se pospeši otrokov razvoj.
Malček: obdobje oblikovanja govora
Prvo besedo spregovore nekateri otroci že v osmem ali devetem mesecu; največ otrok pa v enajstem ali dvanajstem. To je proces prisvajanja izrazov, ki so povezani z najosnovnejšimi potrebami in čustvi otroka. Vsak izraz označuje celotno situacijo. O prvi besedi pa lahko govorimo takrat, ko je zveza med besedo in osebo ali predmetom smiselna. Prve besede pomenijo misli ali stavke in jim pravimo »monoreme« (enobesedni stavki).
To je obdobje, ko otrok zaradi še ne dovolj razvitega slušnega središča ne more natančno reproducirati besed. Tako je predvsem zato, ker je motorična plat otrokovega govora slabše razvita kot senzorična plat. Otrok razume veliko več, kot lahko pove.
Obdobje prvega govora pa se začne med 15. in 18. mesecem starosti. To je čas, ko je otrok bolj stabilen in ga hoja ne zaposluje več toliko. Otrok tedaj spoznava, da ima vsaka beseda natančno določen pomen. Postane radoveden. Sprašuje: Kaj je to? S tem vprašanjem se vedno obrača na odrasle in jih s tem opozarja na svojo rastočo potrebo po govornem izražanju.
Ob koncu tretjega leta starosti normalno razvit otrok razlikuje vse glasove, tudi tiste, ki jih sam še ne artikulira pravilno. Otrok razume govor in sam govori, vendar je občutna razlika med dojemanjem govora drugih in lastno govorno aktivnostjo.
Vzroki govornih motenj
Govor je pomembno sredstvo za stike med ljudmi, zato motnje v tem razvoju povzročajo tudi motnje v socialnih odnosih. Govor je pomemben z več vidikov.
Obstaja več vzrokov za govorne motnje. Vzroki so včasih fizične narave, najpogosteje pa socialno-čustvene. Fizični vzroki so običajno napake na organih, ki omogočajo govor (na primer, zajčja ustnica, nepravilno razporejeni zobje, razdeljeno nebo). Vzrok pa so lahko tudi okvare sluha. V takih primerih otrok ne sliši v celoti tujega govora, pa tudi lastnega ne. Govorne motnje so lahko včasih tudi posledica napačnega učenja. Včasih jih povzročajo tudi socialno-čustvene motnje in psihonervoze.
Bebljanje in jecljanje
Najpogostejši pojavni obliki govornih motenj sta bebljanje in jecljanje. Pri bebljanju gre za napačno artikulacijo, v drugem primeru pa za motnje v ritmu govora. Bebljanje se pojavlja najpogosteje v predšolskem obdobju, včasih še tudi v prvem razredu osnovne šole. Bebljanje je lahko posledica napačnega učenja, včasih pa tudi znak duševne zaostalosti. Izgovorjava je nepopolna in zaradi tega nerazumljiva.
Jecljanje je zelo pogosta govorna težava, zlasti ob intenzivnem pridobivanju govora. Otroku se pri govoru zatika, ponavlja začetne ali končne zloge, govorni ritem ni skladen. Sami glasovi so pravilno artikulirani, vendar jih otrok ne more tekoče povedati. Najpogosteje se težava pojavi med 3. in 4. letom otrokove starosti, ker želi na hitro povedati, kar pač mora. Jecljanje ima lahko vzrok v organski okvari, najpogosteje pa je odraz neke notranje stiske v otroku ali preživete travme. Pri vsakem primeru je potrebna kompleksna obravnava, ker obstaja nevarnost, da s pretirano vnemo naredimo več škode kot koristi.
Vzpodbujanje otrokovega govora
Sprva otrok več razume, kot zmore povedati. Z razvojem in vzpodbudami pa se razlika med aktivnim in pasivnim besednim zakladom zmanjša. Predšolski otrok je besedno zelo ustvarjalen, rad ponavlja besede, čeprav jih ne razume. Še zlasti pritegnemo otrokovo pozornost z ritmom, zato so za najmlajše bolj pomembne ritmične izštevanke, vedno znova jih želijo slišati in ponavljati.
Otrok približno vsako leto podaljša stavek za eno besedo. Za otroka v drugem letu je značilen stavek z dvema besedama, za petletnega pa stavek s petimi besedami. Precej časa odgovarja z eno besedo in kratkim stavkom, ker je tudi njegov interes še vedno kratek in mora tudi stalno menjavati dejavnosti. Stavki so zato pretrgani, nepovezani, pogosto tudi otroku zmanjka besed.
Pa še nekaj za starše, ki pretirano zaskrbljeno opazujejo razvoj govora svojega malčka in ga primerjajo z vrstniki: med otroki so tudi individualne razlike. Če otrok govor razume, ni strahu, da ne bo slej ko prej tudi spregovoril.
Govorimo in poslušajmo!
Ne pozabimo pa, da »govor« ni namen samemu sebi. Starši moramo biti pozorni tudi na »pogovor«, na kvaliteto komunikacije, ki se razvija med ljudmi, bodisi med vrstniki ali v družini.
S pogovori utrjujemo in dopolnjujemo otrokova spoznanja. Pogovor usmerja otroka v samostojno razmišljanje in sklepanje. Pogovor ni enosmerna cesta! Otroci se morajo naučiti poslušati sogovornika, počakati, da pridejo na vrsto, ne da govorijo hkrati. V predšolskem obdobju bi otrok moral osvojiti kulturen način medsebojnega komuniciranja tako z odraslimi kakor med vrstniki - ne le kvaliteten govor!
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: