Dopustimo otrokom, da sami presodijo, koliko hrane bodo pojedli.

/11 /11

"Današnji otroci se do hrane vedejo zelo nespoštljivo," se pritožujejo ne le vzgojitelji in učitelji, temveč tudi vse več staršev. Vzrokov za takšen odnos do hrane otrok je seveda več - od tega, da je otrokom vsakodnevno na voljo (pre)velika izbira in preveč nezdrave prehrane, zaradi katere so potem zdravi obroki ogabni in fuj, do tega, da živimo v potrošniški družbi, ki je že zdavnaj pred kakovost hrane in spoštljiv odnos do narave postavila ceno in privlačen izgled. Zato bi bilo kriviti otroke za njihov nespoštljiv odnos do hrane zagotovo krivično. 

Vzameš toliko, kolikor boš pojedel

Toda, kako pa jim odrasli vendarle lahko pomagamo poleg tega, da smo sami dober vzgled - da smo pri nakupu prehranskih izdelkov pozorni na sestavine, da h kuhi povabimo tudi otroke in jim pokažemo, kaj vse je potrebno, da "pride" kosilo na mizo, ter da jemo počasi in si raje naložimo dvakrat kot enkrat preveč?

Osveščanja otrok v vrtcih in šolah, da je hrana dragocena dobrina ter da je lahko tudi ponovno uporabljena oz. reciklirana hrana okusna in zdrava, se loteva že četrto leto zapored projekt Ekošole in Lidla Hrana ni za tjavendan, v katerem sodeluje že 32 vrtcev, 49 osnovnih in 15 srednjih šol. Na nekaterih osnovnih šolah so po prvem mesecu izvajanja projekta količino zavržene hrane zmanjšali kar za polovico, drugje pa tudi do 90 odstotkov!

»Z učenci smo se dogovorili, da lahko ob delitvi hrane pri okencu razdelilne kuhinje izberejo tudi manjše količine posamezne hrane, pač toliko, kot se jim zdi, da bodo lahko pojedli, vedno pa se lahko vrnejo po še več. Tako so se učenci navadili oceniti, koliko zmorejo pojesti brez, da bi kaj hrane zavrgli in tako je bilo odpadkov precej manj. Prav tako so imeli dovoljenje, da jim hrane, ki je zares ne marajo - tudi po pokušanju ne-, ni treba vzeti. Tudi na tak način smo količine odpadkov zmanjšali," je povedala učiteljica Katja Bolko iz POŠ Ponikva pri Žalcu.

V POŠ Ponikva pri Žalcu ter tudi drugih vrtcih in šolah, ki sodelujejo v projektu Hrana ni za tjavendan, so se tako izognili siljenju otrok k temu, da pojedo vse iz krožnika (kot so nas učili včasih in otroke že kot dojenčke odtrgali od občutka za sitost in lastno telo), temveč se raje usmerili na to, da otrok prisluhne lastnemu telesu in sam ugotovi, koliko hrane v tistem trenutku zares potrebuje.

(P)okušanje z usti namesto z očmi

"Toda, če bi prisluhnili le otrokovim željam, bi hoteli jesti le sladkarije in drugo nezdravo hrano," so skeptični nekateri odrasli. Kar velja še posebej za izbirčne otroke, ki bi za kosilo najraje vsak dan imeli pico, testenine in sladke priboljške. Kako takšne otroke uspešno navdušiti za nove in bolj zdrave jedi, da jih bodo vsaj poskusili, je povedala Petra Dragojević iz II OŠ Rogaška Slatina, POŠ Kostrivnica, kjer so v okviru projekta Hrana ni za tjavendan organizirali posebne pokuševalnice:

"Naše pokuševalnice, kjer so učenci pokušali različne stvari - od sadja in zelenjave do domače marmelade in vloženih stvari -, so bile naša najučinkovitejša aktivnost. Učenci so bili namreč zelo presenečeni, ko so ugotovili, kako zelo vse prevečkrat sodijo le z očmi in ne z usti. Po teh pokuševalnicah so tako bili veliko prej pripravljeni poskusiti nove okuse in nove jedi."

V okviru projekta Hrana ni za tjavendan otroci raziskujejo tudi jedilnike starih staršev in drugih kultur oziroma držav. Sodelujoči vrtci in šole si na delavnicah, ki so namenjene mentorjem in vodjem kuhinj tudi redno izmenjujejo ideje, izkušnje in recepte.

Od kod in kako pride hrana na krožnik?

K spoštljivemu odnosu do hrane sodi seveda tudi spoštljiv odnos do kuharja, ki je hrano pripravil, ter narave, ki nam je podarila vse te dobrote. V okviru projekta Hrana ni za tjavendan je kar nekaj dejavnosti, ki povezujejo otroke s kuharskim osebjem.

"Učenci so si izbrali jedilnik določenega tedna in iz njega poskusili razbrati vse prehranske sestavine, ki so potrebne za pripravo jedi na jedilniku. To je bila kar zahtevna naloga, pri kateri so jim pomagale tudi šolske kuharice, da so jim povedale, kaj vse dajo v na primer tunino omako. Nekaj receptov so si učenci tudi zapisali in se odločili, da bodo jed pripravili doma skupaj s starši, saj kot pravijo je tunina omaka v šoli najboljša na svetu. Kuharice so učencem pomagale tudi pri iskanju porekla živil, ki so ga učenci predstavili z zemljevidom, ki so ga obesili v šolski jedilnici," je povedala Martina Perašin iz OŠ Kostanjevica na Krki.

Otroci, učenci in dijaki nekaterih vrtcev in šol, ki sodelujejo v projektu Hrana ni za tjavendan, pa tudi sami pridelujejo zelišča, zelenjavo in sadje ter oskrbujejo sadno drevje. Tako se učijo pridelovati hrano vse od semena do izdelka, zaradi česar obroke v vrtcu oziroma šoli zagotovo dojemajo drugače in bolj spoštljivo. 

Tudi hrano lahko recikliramo!

Dejavnosti, ki otroke spodbujajo k bolj spoštljivemu odnosu do hrane, pa je v okviru projekta Hrana ni za tjavendan, še veliko več - od spremljanja zavržene hrane, skupnega oblikovanja (izbiranja naj jedi iz določene skupine jedi) in glasnega branja jedilnikov do spoznavanja novih jedi (druge kulture in navade) in spodbujanja praktične uporabe neuporabljenih jedi ali posameznih živil. Recepte za odlične in predvsem okusne jedi, ki jih lahko pripravimo iz ostankov hrane, najdete tukaj. To vse zmorejo otroci, če jim le damo priložnost in pravo spodbudo!

Več informacij o projektu Hrana ni za tjavendan najdete tukaj.