Jasper Juul

/21 /11

 1. Pravite, da so otroci kompetentni. Kaj mislite s tem?

Dejstvo, da so otroci kompetentni, je pomembno odkritje, do katerega so prišli ameriški psihoanalitik Daniel N. Stern in njegovi sodelavci v 80. letih, ko so proučevali zgodnje razmerje med materjo in otrokom. Njihove ugotovitve se ujemajo z izkušnjami, ki jih imam kot družinski terapevt. Eno izmed svojih knjig sem naslovil »Kompetenten otrok«, ker sem želel poudariti, da otroci niso »polkompetentni«, kot so nas nekoč učili razvojni psihologi.

Med drugim smo spoznali, da so otrokovi odzivi in vedenje vedno pomembni in pomenljivi – to pomeni, da jih je treba razumeti kot dragoceno povratno informacijo odraslim; in odkrili smo tudi, da se otroci rodijo s sposobnostjo empatije in prevzemanja odgovornosti za svojo osebo. To sta najzanimivejši izmed kompetenc, ker so v popolnem nasprotju s tem, kar so nas učili med šolanjem.

Vse to pomeni, da imamo kopico utemeljenih razlogov za to, da vzgojo in izobraževanje otrok razumemo kot proces vzajemnega učenja, kjer se starši lahko in se tudi morajo učiti skupaj z otrokom. Medtem ko se otrok uči o svetu, svoji družini in sebi, se starši učijo o otroku in sebi kot o človeških bitjih. Pomeni tudi, da vzgoja otroka ni več enosmerna cesta, kjer bi se modrost prelivala iz staršev v otroke, temveč proces vzajemne osebne rasti in razvoja.

2. Če so tako otroci kot starši kompetentni, zakaj potem taka potreba po »strokovnih nasvetih«, vzgojnih priročnikih, knjigah, metodah ipd.? Iz vašega dela je sicer očitno, da se distancirate od koncepta »metode« in da – kot sami radi rečete – ne želite ponujati univerzalnih receptov, ki naj bi ustrezali vsem in vsakomur.

Menim, da iz dveh razlogov. Prvi je, da se s tem novim uvidom odpira povsem nov zorni kot pogleda na otroke in njihov osebni in družbeni razvoj, odrasli pa še nismo razvili vedenja, ki bi ustrezalo tej novi perspektivi. Drugi je, da smo v zadnjih treh desetletjih v svetu in družbi doživeli velikanske spremembe, tako da se pred mlade starše danes ne postavlja le pred izziv, kako preoblikovati partnerstvo, ampak tudi, kako vzgajati otroke s spoštovanjem do njihove osebne integritete.

Dejstvo, da so otroci kompetentni, ne pomeni, da vse vejo ali da so zmožni vsega! Še vedno potrebujejo odraslo vodstvo – toda zelo drugačno vodstvo. Táko, ki premore spoštovanje do otrokovega individualnega obstoja in osebne integritete, namesto da ji je cilj s prisilo ali manipulacijo preobraziti otroka v svojo kopijo ali doseči, da se prilagodi družbi, kakršna je.

Otroci so ravno tako različni kot odrasli in ideja, da obstajajo tehnike ali metode, ki delujejo za vse, je kratko malo preživeta. Družinsko življenje mora v prihodnosti bolj temeljiti na dialogu in navaditi se moramo, da je vedenje otrok in mladostnikov dragocena povratna informacija, ne pa znamenje nepokorščine.

3. Predlagate, recimo ji »tretjo pot« – način, ki ni niti avtokratski niti permisiven. Kakšna je ta alternativa in zakaj jo potrebujemo?

Dejansko je zelo podobna današnjemu razumevanju razmerja med moškim in žensko. Ženske morda res niso še politično, družbeno in ekonomsko enakopravne, vendar si zaslužijo (in zahtevajo), da se jih obravnava kot neodvisna, avtonomna človeška bitja. Moja generacija se je kot prva spopadla s tem velikim izzivom in še vedno se vsak dan učimo.

Moj pojem »enakovredno dostojanstvo«, ko ga uporabljam v zvezi z otroki, nima nič z enakopravnostjo v političnem pomenu. Pomeni, da morajo starši (pa tudi učitelji in vzgojitelji) obravnavati čustva, odzive, misli in sanje otrok in mladostnikov kot enako pomembne in dragocene za občutek in zavest o tovarištvu, kot je to med odraslimi, in da jih morajo upoštevati.

4. Sodobne družine si resnično prizadevajo, da bi družinsko življenje temeljilo na demokratičnih načelih. Demokracija naj bi bila dobra stvar, toda pravite, da v kontekstu družinskih razmerij kratko malo ne zadošča?

Demokratična načela so tudi v družini pomembna. Pravim pa, da niso dovolj, da bi na njih postavljali temelje vrednot. Gre za to, da odrasli so in morajo biti odgovorni za kakovost razmerja med odraslimi in otroki. Otroci kratko malo niso zmožni te odgovornosti. To je ena od kompetenc, ki je ne premorejo.

Poglejmo primer: starši lahko z otroki razpravljajo o načrtih za poletne počitnice in odločitev o tem, kam naj grejo ali kaj naj počnejo, je lahko dosežena po demokratičnem načelu, skupaj. Toda to, kako družina deluje in kako se vsi skupaj počutijo na počitnicah, pa je odvisno samo in zgolj od kakovosti starševskega vodstva.

Ali če povem drugače: dobrobit vsakega od družinskih članov je daleč preveč pomembna, da bi lahko o njej glasovali. Proces odločanja v družini ne sme temeljiti samo na presoji mnenj in pogledov. Vključevati mora tudi vzajemno empatijo in željo imeti vrednost v življenju drug drugega.

5. Pravite tudi, da otroci – sodelujejo. Še več, da sodelujejo voljno in kompetentno in da v položaju, ko so postavljeni pred dilemo, ali naj sodelujejo (s starši) ali zaščitijo svojo integriteto, zvečine izberejo sodelovanje. Kako, zakaj?

Konflikt med našo osebno integriteto (potrebami, vrednotami in mejami) in našo željo po sodelovanju (prilagajanju, posnemanju) je temeljni eksistencialni konflikt, ki je že od nekdaj del človeka. Lahko ga opišemo tudi kot konflikt med individualnostjo in komformizmom ali med individualnim in družbenim. Je vseživljenjski in vsakodnevni izziv, kako najti pravo ravnovesje, kajti posameznik je odvisen od skupine v enaki meri, kot je skupina odvisna od posameznika.

Danes si zastavljamo vprašanje, kako naj vzgajamo otroke na neavtoritaren in nenasilen način. Kako jih lahko naučimo iskrenega spoštovanja do drugih? Spoštovanja, ki bo utemeljeno na dobrih izkušnjah in zaupanju, namesto na strahu ali tesnobi. V zadnjih petdesetih letih, kolikor delamo z družinami, smo spoznali, da se otroci ne rodijo »egocentrični«, kot je menil Freud. Če ravnamo z njimi spoštljivo, so več kot pripravljeni sodelovati in posnemati starše. Kar opazujte dojenčke, in videli boste, kako željni so zadovoljiti starše in se od njih učiti.

To pomeni, da moramo nalogo, ki jo imamo kot odrasli, določiti na novo. Ugotoviti moramo, na kakšen način naj se vedemo do otrok, da bo njihova osebna integriteta zaščitena in da jim bo v pomoč, kadar bodo sodelovali bolj, kot bi bilo to zanje dobro. To ni romantična predstava, po kateri naj bi bili vsi ves čas »nasmejani in prijazni«, temveč gre za to, da razvijemo nove poti za uveljavljanje starševske avtoritete in moči.

6. Toda starši smo malone obsedeni z idejo, da moramo v razmerju z otrokom izkazovati premoč. Zakaj se ne moremo odlepiti od prepričanja, da je moč pomembna prvina vsakršnega razmerja?

Mislim, da ima to prepričanje zelo malo opraviti z vprašanjem vzgoje otrok. Je odsev razmer v avtokratskih političnih sistemih, kjer so starši trpeli prav toliko kot otroci in niso bili zmožni drugačnega videnja. Moč je realnost – tudi v razmerjih. Vprašanje je, kako naj svojo moč uveljavljamo na osebni ravni na tak način, da pomaga ljubljenim k rasti in zdravju, namesto da jim škodi in spodjeda življenjsko moč. Kako naj vzgajamo otroke, da bodo duševno zdravi in niti nasilni niti samouničevalni? V zadnjih dveh desetletjih smo prišli do mnogih odgovorov na to vprašanje, na mnoga pa še vedno nismo odgovorili.

7. Starši večinoma mislijo, da morajo otroku postaviti meje. Kakšno je vaše stališče o tem?

Ne verjamem v postavljanje mej otrokom v tem smislu, da ustvarjamo okrog njih ograde iz pravil in prepovedi. Verjamem pa, da je pomembno, da so meje staršev jasno določene – da jim je jasno, kaj hočejo in česa nočejo.

Če hoče deček steči čez cesto pri rdeči luči, ga seveda moraš potegniti nazaj, ko pa gre za to, da otrok razvije spoštovanje in razumevanje za tvoje vrednote in meje, se to dogaja skozi interakcijo in dialog. Da pa otrok vse to znanje in vedenje integrira, traja približno pet let. (To je, mimogrede, precej hitreje, kot pri večini odraslih traja, da spoznajo vrednote in meje partnerja.)

8. Najbolj neposreden in avtentičen način za izražanje o sebi, svojih čustvih, občutih in sploh vsem je, kakor ji pravite, osebna govorica. Kaj je in kaj ni osebna govorica?

Včeraj je moj sedemnajstmesečni vnuček vzel s krožnika košček hrane, ga poskušal pregrizniti na pol, in ko mu to ni uspelo, ga je odložil na mizo poleg krožnika. Če tega (tako kot jaz) ne marate, ga tega zlahka naučite, če upoštevate par temeljnih pravil: najprej vzpostavite stik – to pomeni, da mu pritegnete pozornost in ga pogledate v oči. Potem mu prijateljsko (kot bi govorili odraslemu prijatelju) poveste: »Ne maram, da daješ hrano na mizo. Hočem, da jo pospraviš nazaj na krožnik.«

To je osebna govorica, ki mu pripoveduje o njegovem dedu. Ne kritizira ga, ne obsoja in ne zahteva. Povem mu, kdo sem in kaj hočem in večinoma mi bo ustregel – voljno in veselo. In »večinoma« je največ, česar se lahko nadejate – od vsakega človeškega bitja.

9. Opozarjate na pomembno razliko med samospoštovanjem in samozavestjo. V čem je razlika in kaj pridobimo, če se je zavedamo?

 Pomanjkanje samospoštovanja je zelo verjetno dejavnik, ki prinaša največ bolečine ljudem in njihovim razmerjem. Povzroča, da mnogi postanejo bodisi žrtve bodisi preganjalci. Povzroča ogromno odvisnosti, ogromno občutkov krivde in slabe vesti. V razmerjih med starši in otroki povzroča veliko nasilja, kar posledično preprečuje, da bi otroci razvili zdravo samospoštovanje. Zdravo samospoštovanje je globoko eksistencialna prvina, ki človeku bogati življenje in mu omogoča, da tudi sam bogati življenja drugih.

Samozavest je zelo koristna reč, ko gre za razvoj veščin – praktičnih, osebnih, akademskih, športnih itn. Toda močna samozavest človeka ne navdaja z večjo mero samospoštovanja. Trenutno je med evropskimi starši moderno, da otroke nenehno hvalijo – ne glede na to, kaj počnejo in kako to počnejo. S tem se ne krepi njihovo samospoštovanje, ampak se le napihuje ego. Odzivati se na osebni ravni, z osebno govorico, je veliko boljše – tako za starše kot za otroke – in pri obojih krepi samospoštovanje.

10. Ljudje se že od nekdaj radi pritožujemo, kako je »današnja mladina« kratko malo grozna, veliko slabša kot v »dobrih starih časih« ... Kako je to mogoče? Ali družbeno in psihično res nič ne napredujemo? Kaj vi mislite o otrocih tega časa?

Najpreprostejši odgovor je: mi smo sodelovali z našimi starši in naučili smo se, kakšni imamo zanje vrednost. Sami sebe smo prepričali, da je naš način edini »pravi« – ne glede na to, kako boleč je lahko bil. Ko se nova generacija vede drugače, nas to spravi v dvom o lastnem vedenju, toda namesto da bi se poglobili v to, rajši obsodimo njihovo vedenje. To ni preveč pametno, je pa, kot pravite, zelo pogosto.

Ko opazujem današnje mlade Evropejce nisem povsem brez skrbi, večinoma pa uživam v spoznanju, da jim je vse bolj dano odraščati brez strahu in z veliko svobode, da postanejo, kar so.

 Med letoma 1997 in 2004 je Jesper Juul vodil ugledni Kemplerjev inštitut, največje in najstarejše evropsko središče za podiplomsko izobraževanje, usposabljanje in supervizijo družinskih terapevtov, kjer še vedno sodeluje kot predavatelj in supervizor. Trenutno poučuje predvsem v Skandinaviji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Kot prostovoljec dela z begunci in vojnimi veterani na področju Hrvaške in BiH in svetuje lokalnim nevladnim ustanovam.

Juul je tudi ustanovitelj mednarodne organizacije FamilyLab – globalnega projekta, posvečenega razširjanju znanja, izkušenj in nenazadnje nasvetov staršem, ki si želijo oplemenititi družinsko življenje. Lokalni »družinski laboratoriji«, ki ponujajo delavnice in seminarje o dilemah in vprašanjih vzgojnega in nasploh življenjskega vsakdana, delujejo trenutno že v petih državah, jeseni pa se jim bo pridružil tudi slovenski FamilyLab, ki bo staršem, vzgojiteljem in učiteljem predstavljal FamilyLabove temeljne vrednote in paleto seminarjev po zgledu ustanovitelja, Jesperja Juula. Za več informacij obiščite www.jesperjuul.com in www.familylab.si ali pišite na info@familylab.si.

»Ko otroci ne sodelujejo več, je to bodisi zato, ker so predolgo sodelovali preveč, ali pa zato, ker je ranjena njihova integriteta. Nikoli zato, ker ne bi želeli sodelovati.« Citat iz knjige Kompetenten otrok (prevod izide pri založbi Didakta pomladi )

»Noben odrasli ni popoln in vsak otrok je drugačen. Zato delamo »napake«. Nedolžno, z ljubeznijo in najboljšimi nameni – vsi se spotikamo. To je sprejemljivo! Morajo pa odrasli prevzeti odgovornost za svoje napake, namesto da – kar tako pogosto počnejo – krivijo otroke.« Citat iz knjige Kompetenten otrok (prevod izide pri založbi Didakta pomladi 2008)