/11 /11

Nisem lena. Skrbim za stanovanje, delam in vzgajam dva otroka. Trudim se. Od jutra do večera. In šele, ko oba zapreta oči, moj nasmejani obraz prekrijeta žalost in obup. Bojim se naslednjega dne, ker ne vem, kaj mi bo prinesel. Ne vem, če bom lahko dala kaj v lonec ali kupila nove čevlje za otroka.

Delam po 10 ur dnevno. Včasih tudi več. Bolijo me oči, boli me hrbet. Toda, mlada sem in nahraniti moram otroka. Vsak dan sta večja, vsak dan zahtevata več. Treba ju je obleči, kupiti šolske stvari, napolniti hladilnik.

S svojim delom, s tem trudom, ki ga vlagam vanj, bi pred nekaj desetimi leti nazaj zaslužila toliko, da bi si lahko privoščila sanjski avto in potovanja po vsem svetu. Danes imam komaj za preživetje. Ne želim si sanjskega avta, želim si le, da bi lahko plačala vse položnice, da bi lahko svojima fantkoma kupila kak priboljšek, da bi jima lahko izpolnila kako majhno otroško željo. Samo to si želim.

Naša država je postala tako zelo mačehovska, da me boli srce. Ob praznikih je izobešeno vse manj zastav. Ne čudim se. Ljudje odkimavajo z glavami, ne zaslužimo si tega. Res ne.

Letos sem komaj kupila šolske stvari za otroka. Komaj. Pa še kar govorijo, da je šola brezplačna. Država nam podarja učbenike in si zatiska oči pred resnico: učbeniki so trije, delavnih zvezkov, ki jih moramo starši kupiti sami, pa je deset. Ko sem jaz hodila v šolo, smo imeli le enega ali dva.

Govorijo nam, da moramo zdržati, da se bližajo lepši časi. Toda, jaz ne vem, če bom lahko zdržala. Res ne. V mojo dušo se vse pogosteje naseljujeta obup in groza. Ne spomnim se več, kdaj sem si nazadnje kupila kos garderobe, ne spomnim se več, kdaj sem si nazadnje nekaj privoščila. Nekaj malega. Poskrbeti ne morem niti za najbolj nujne stvari, kot je odstranitev zobnega kamna. In ni smešno, res ne. Ker delam, ker se trudim, ker poskušam verjeti v svojo državo.

Slišala sem jih govoriti, tiste, izobražene, site in lepo oblečene ljudi, ki vodijo našo državo, da za osebno srečo in zadovoljstvo ne potrebujemo dragega avtomobila, niti vile na morju. Prikimala sem jim, njim, ki vse to imajo. Res ne potrebujem tega. Želim si le poln hladilnik in plačane položnice. Pa niti tega nimam, čeprav sem se izšolala in sem zaposlena. K sreči. Vem, lahko sem zadovoljna, da imam delo. Ki pa je bilo nekoč dobro plačano.

Znanci se izseljujejo iz naše države. Kar nekaj jih poznam sama. Jaz ne upam iti. Ne zaupam več svoji državi, tujini pa še manj. Če z mano dela tako, kot dela moja država, kaj bodo z mano in mojimi otroki delali šele v tujini? To se sprašujem.

Oče mi je zapustil malo zidanico. V njej živijo moji spomini. Tisti del zemlje želim nekoč podariti mojima otrokoma. Zakaj ne prodaš in boš imela za hrano, za položnice, me sprašujejo. Ne morem prodati. Moji otroci niso krivi za nastalo situacijo, ne bom jima odvzela še tega. Še tisti košček zemljice, še tiste hiške, ki jo je z lastnimi rokami postavil moj oče, kjer sta nekoč odmevala smeh in dobra volja. Tistega ne dam. In ni prav, da sem zaradi našega dela raja prikrajšana za vso pomoč države. Ni prav. Pa čeprav izobraženi ljudje, ki se vozijo v dragih avtomobilih in imajo vile, tisti, ki vodijo našo državo, govorijo, da za svojo srečo in osebno zadovoljstvo ne potrebujem materialnih stvari.

Ne vem, kako dolgo bom še lahko zdržala. Ne vem, kako dolgo se bom še lahko pretvarjala, da tudi jaz verjamem v svojo državo in v boljše čase …