Na avtobusu

Nabiramo jagode

Moja čebelarska obleka

/41 /11

Pomladni dnevi prinašajo radosti sončnih dni, cvetoče travnike in veselje s sladkimi sadeži, kot npr. jagodami: rdečimi, sočnimi, okusnimi … za otroke in odrasle.

Le malo pa nas ve, kako dolga je pot do slastnih sadežev, ki jih v košaricah le kupimo v trgovini, in že so na naših mizah. Zato smo bili prijetno presenečeni ob povabilu družine Janežič na ogled nasada jagod. Naši Hani so oči žarele in vsa nasmejana je skakala po igralnici: »Pokazala vam bom, kaj jaz vse znam!«

Veselje je bilo nalezljivo in kmalu smo vsi čakali na dan, ko se bomo z avtobusom odpeljali na Poljane pri Stični.

Tistega dne nas je pred vrtcem pričakal mini avtobus. Prijazen šofer je strpno počakal, da smo se udobno namestili na sedežih in odpeljal. Čudovito, saj se ne vozimo vsak dan z avtobusom! Naši štiriletniki so opazovali vrtec, hiše, avtomobile, šolo … kako se oddaljujejo in mahali, opazili, po kateri cesti se peljejo z očkom in mamico na poti v vrtec. Kaj vse smo videli na naši poti! Tudi zajčka, ki je skakal po zelenem, že pokošenem travniku, in ovce, ki so se pasle na drugi strani. Celo krave in konje! Tu je bilo le malo hiš in veliko, veliko travnikov, ki so se razprostirali vse do gozda. Ko smo se zapeljali skozi večje naselje, nam je naša Hana znala povedati, kam je njena mamica hodila v šolo, in kam gresta z mamo in atom v trgovino. Ko smo bili že nestrpni, kdaj se bomo pripeljali, nam Hana pokaže hišo. Smeji se, mi pa zagledamo dvorišče in nekoga, ki nam maha. »To je ata!« nam ga predstavi Hana. Na klopci pred hišo sedi sključena starejša gospa, ki jo predstavijo kot staro mamo. »Kako so luštni,« pravi in tudi njej žarijo oči kot Hani. Pridruži se nam še Hanina mama in Hana se močno stisne k njej. Zaželijo nam dobrodošlico in že delijo košarice za jagode! Mama poskrbi, da jih dobimo čisto vsi. Kot da bi se poznali že leta in leta, tekajo otroci okoli Hanine mame, za Hano, in veselo pripovedujejo, kaj so videli iz avtobusa.

Domači nas peljejo do travnikov in njiv. Tu lahko naši otroci brezskrbno poskakujejo po travniških tleh, po pokošenih travnikih in se lovijo. Nihče ne potarna, da ga bolijo noge, da ne more več, ali da mu je vroče.

In že smo na cilju. Pred nami je nasad jagod. Opazimo, da vse jagode še niso zrele, na kar nas opozori tudi Hanina mama. Otroci pozorno poslušajo, kje lahko trgajo jagode, kam lahko stopijo, da jih ne pohodijo, kako naj jih utrgajo in naberejo v svoje košarice. Presenečena sem, kako so otroci pazljivi med vrsticami nasada. Košarice se polnijo z jagodami… Otroci so se popolnoma zatopili v vrstice jagod in se počasi pomikali za Hanino mamo. Nekaj spretnejših otrok je kmalu napolnilo posode in se že sladkalo z jagodami. Počasi so se napolnile vse košarice in lahko smo se vrnili na kmetijo.

Med potjo Hanin ata odreže palico. Pravi, da nam bo pokazal, kako se naredi lesena piščal. Pa saj bi radi vsi imeli tako piščalko! Vso pot do domačije jo s pipcem obrezuje in preizkuša, ali že piska. Ugotovimo, da se piščal ne naredi tako hitro. Dovolj bosta dve! Je pa tudi umetnost znati igrati na tako piščal!

Hana je že nekoliko pred nami in že teka k hlevu, da bi nam pokazala, kako je spretna z grabljicami, ki jih je naredil ata. Prinese dvoje grabelj in spretno grabi travo proti hlevu. Prav nič je ni strah! Druge grablje ponudi še otrokom. A kaj, ko nismo vsi tako spretni v kmečkih opravilih! V tistem trenutku nas nekdo pokliče. Ja, Hanina mama. Pripravila nam je jagodni sok, pokazati pa nam želijo še kako se toči med. Hana pomaga atu. Kaj vse se je naučila na deželi! Celo čisto pravo čebelarsko obleko ima!

Ko priteče med, nam Hanina mama ponudi še domači kruh. Ve, kaj imajo otroci radi. Spretno se suka med njimi in prisluhne vsaki njihovi želji. Kot da bi v tej hiši vedno žvrgolelo od otroškega živžava! Koliko topline in domačnosti!

Polni bogatih vtisov smo se le odpeljali proti Grosuplju. Hvaležni smo naši Hani, da je svoje izkušnje delila z nami. In srečni, da imamo mame in ate, none, babice…

V mislih sem pri svoji babici, pri kateri sem vsako leto z veseljem bivala med počitnicami. Kako sem bila nestrpna med vožnjo z avtobusom! Komaj sem pričakala, da sem prišla na postajo! Še sedaj vidim babico, kako me je čakala, in čutim toplino ob misli na najin objem. Spominjam pa se tudi brezskrbnega tekanja po zelenih travnikih, nabiranja grozdnih jagod in sočnih jabolk, ki so rasle le pri moji babici.

Dandanašnji časi so že taki, da imamo srečo, če nam lahko babica ali dedek priskočita na pomoč v naglici, ki nas vsakodnevno spremlja. Žal vsi ne živijo na podeželju in ravno zato nam je bila ta izkušnja na kmetiji Janežič še kako dobrodošla!

Upam, da bo vsem ostala v lepem spominu.

Vzgojiteljici Lea in Simona