/11 /11

Definicij o govorno-jezikovni motnji jecljanje je mnogo. Večina poudarja dedno zasnovo, individualne posebnosti otroka in vpliv okolja. Eno izmed celostnih definicij podaja tudi Ines Galić Jušić, ki je avtorica knjige Što učiniti s mucanjem (Kaj storiti z jecljanjem?): »Jecljanje je govorno vedenje osebe v komunikaciji z drugimi osebami. Pomemben del tega vedenja so reakcije osebe na to, kar se v njenem govoru dogaja. Začne se najpogosteje v otroštvu na podlagi konstitucijskih posebnosti, in sicer v obdobju, ko se govor in jezik intenzivno razvijata. Odraža se v ponavljanju, podaljševanju, dodajanju besed ali delov besed, pojavljanju napetih zastojev v govoru in dihanju, kar v določenem trenutku izzove negativna čustva (strah preden oseba spregovori in sram zaradi lastnega govora), dodatni napetosti delov obraza, okončin in telesa pri premagovanju govornih zastojev, izogibanju mnogim besedam – govorni anksioznosti in izogibanju ljudem in različnim situacijam – socialni anksioznosti.«

Razvojne faze otroškega govora

Pripravljalna doba dojenčka traja od prvega krika novorojenčka do uporabe prve besede okrog prvega leta otrokove starosti (3–7 besed). Doba malčka je doba začetnega oblikovanja glasovnega govora, traja od prvega do tretjega leta otrokove starosti (malček že izgovori 50–250 besed). Doba predšolskega otroka traja od tretjega leta do vstopa v šolo. Takrat otrok hitro pridobiva besedni zaklad. Šolska doba je doba, v kateri otrok obvladuje govor in pisavo. Razvojni proces se večinoma konča okrog otrokovega šestega ali sedmega leta starosti. To so povprečne vrednosti razvoja govora, upoštevati pa je treba individualne posebnosti in tempo razvoja vsakega otroka posebej.

V obdobju od drugega do četrtega leta se lahko pojavi fiziološko jecljanje. Otrok ponavlja začetne glasove, zloge, besede, dela odmore pri govoru, vleče glas in podobno. Pojavijo se lahko tudi nenavadni gibi obraza in telesa, povezani s trudom, da bi govorili. Težava se pojavi zaradi hitrega razvoja govora na eni strani in še nezrelega delovanja možganskih struktur, zlasti fine motorike za govor. Takrat otroka ne opozarjamo na način izreke, pomembno je, da smo sami dober govorni vzor.

Fiziološko jecljanje

Fiziološko jecljanje je najpogostejša oblika jecljanja (razvije se v obdobju med drugim in petim letom starosti). Zatikanje, ki se pojavlja v tem obdobju, je pogosto posledica intenzivnega razvoja mišljenja, ki v tem času prehiteva otrokove govorno-motorične sposobnosti. Otrokove misli prehitevajo njegovo govorno-motorično spretnost, pogosto se otrok v govoru ustavi, ko na primer išče »pravo besedo« ali pa bi rad povedal kaj na hitro.

V tej starosti otrok pridobiva nove besede, se še uri v govorno-motorični natančnosti in v izražanju svojih misli. Vsa njegova jezikovna dejavnost je prepletena s čustvenim vznemirjenjem.

Fiziološko jecljanje še ni jecljanje v pravem pomenu besede, saj se otrok svojih zatikov ali težav ne zaveda, prav tako ni prisotna mišična napetost. Pri fiziološkem jecljanju so pogosta ponavljanja besed ali dela stavka (npr. moja, moja žoga), manjša preoblikovanja v stavku (npr. ona je odletela – moja žoga je odletela), premori z vmesnimi besedami (npr. daj mi, mojo, oh – žogo) in manjši premori v stavku (npr. rad bi svojo (premor) žogo). Redkeje otrok ponavlja zlog (npr. da-daj mi žogo). Zatikanja so pogostejša, ko je otrok utrujen, vznemirjen ali razigran. Nekateri otroci težje obvladajo artikulacijo, glasovi so še v fazi razvoja, motorično so še nespretni. Zaradi zorenja različnih funkcij se otrokov govor sčasoma osvobodi zatikanja. Fiziološko jecljanje je prehodno in sčasoma popolnoma izzveni.

Nasveti za starše otroka, ki jeclja

Pomembno je, da otroku, ki jeclja poiščete ustrezno svetovanje in terapijo. Če je vanjo že vključen, upoštevajte naučene tehnike govora in vedenja. Otrok naj ima urejen bioritem in dnevne aktivnosti, prehrano, gibanje, spanje. Kadar se s kom pogovarja, naj vzpostavi očesni stik z njim. Govori naj glasno in razločno, otroku povejte, naj bo sproščen, preden kaj reče, naj globoko vdihne. Jecljanje je lahko spodbuda za uspeh, otrok naj utrjuje svoja močna področja, kot sta na primer glasba ali šport. Otroku povejte, da je enkraten in da naj zaupa samemu sebi.

Kako lahko otroku, ki jeclja, pomagajo starši?

Pomembno je, da z otrokom govorite sproščeno, razločno in počasi. Uporabljajte kratke, enostavne besede in stavke. Med pogovorom se večkrat ustavite. Otroku bodite dober govorni vzor. Ne dajajte nasvetov, kot so, da naj govori počasi, naj ne jeclja, naj poskuša še enkrat in podobno. Vzemite si čas za pogovor. Zmanjšajte število vprašanj, ki mu jih postavljate. Otrok naj spontano izraža svoje ideje. Dobro ga poslušajte in s komentiranjem povedanega dokažite, da ste dober poslušalec. Pri pogovoru bodite pozorni na vsebino povedanega in ne na način izgovora. Vzpostavite očesni stik, tudi z mimiko obraza in telesno govorico dokažite, da ga poslušate. Družina naj v svoj dnevni red uvede »družinske minute«, ko se vsi njeni člani zberejo in posvetijo čas vsem skupaj in vsakemu posebej. V družini se učimo poslušati drug drugega.

Otroci, ki jecljajo, se lažje izražajo, če jih ne prekinjamo in imajo poslušalčevo pozornost. Pri tem so pomembna enotna stališča obeh staršev in širše družine. Otroku bodite dober zgled, berite mu pravljice z nenasilno vsebino. Tudi petje je zelo priporočljivo, saj sprošča glasilke in zmanjšuje negativna čustva. Otrok zaradi jecljanja ne sme biti privilegiran ali kaznovan.

O jecljanju, ki je govorno-jezikovna motnja, smo se pogovorili z Vlasto Podbrežnik, defektologinjo in logopedinjo.

Kakšna motnja je jecljanje? Zakaj nastane?

Definicij o govorno-jezikovni motni jecljanje je mnogo. Večina poudarja dedno zasnovo, individualne posebnosti otroka in vpliv okolja. Točnih vzrokov za jecljanje žal še danes ne vemo. Eden od njih bi lahko bila slaba povezava med desno in levo polovico možganov in vpliv hormona testosterona na razvoj leve hemisfere. To na nek način lahko pojasni večji pojav jecljanja pri fantih. Dekleta v povprečju spregovorijo hitreje in so bolj spretna pri govoru.

Je razlog za pojav morda tudi dednost?

Da, gre za dedno obremenitev. V večini primerov se pri anamnezi ugotovi, da je eden izmed bližnjih ali daljnih sorodnikov imel tovrstno težavo.

Ima okolje tudi kakšen vpliv na to govorno motnjo?

Pri osebah, ki imajo dedno predispozicijo, se lahko zaradi povezave z nekim zunanjim rizičnim vzrokom pojavi jecljanje. Otrok se lahko ustraši psa, mogoče sta se starša ločila, je dobil bratca ali sestrico, morda je mamica odpotovala za dlje časa, lahko je padel, morda ga je kdo udaril ali pa ga je stresla elektrika itd. Krivi so lahko tudi nepravilni vzgojni postopki ali prepiri med starši. To naelektreno ozračje med starši vzbuja čustva, ki vplivajo na razvoj jecljanja. Pravzaprav pri jecljanju ne gre samo za govorno problematiko.

Kdaj se pojavi?

V obdobju od 2. do 4. leta se lahko pojavi fiziološko jecljanje. Otrok ponavlja začetne glasove, zloge, besede, dela odmore pri govoru, vleče glas, … Težava se pojavi zaradi hitrega razvoja govora in še nezrelega delovanja možganskih struktur, zlasti fine motorike za govor.

Otroka ne opozarjamo na način izgovorjenega, bodimo le dober govorni vzor.

Ali izzveni samo?

V primeru fiziološke oblike lahko jecljanje preide samo od sebe, če se otroka ob tem ne opozarja in ne obrača pozornost na njegovo izreko. V vsakem primeru priporočamo posvet pri logopedu, kjer bo izkušen terapevt ugotovil, ali gre za fiziološko ali pravo obliko jecljanja.

Vir:

– Jecljanje, zloženka društva Vilko Mazi

– Spletni portal www.jecljanje.si

– Spletna stran društva Vilko Mazi www.drustvo-vilko-mazi.si

Članek je bil objavljen v reviji RINGARAJINE ISKRICE, POMLAD 2012.

PREBERI ŠE:

Jecljanje

Kdaj obiskati logopeda?