/11 /11

Kakšnega otroka si želimo starši? Kdo je tisti, ki se rodi najprej: »sanjski otrok« v mislih ali tisti, ki biva z nami? Kakšen je naš »sanjski otrok«? In kakšni bomo/smo kot starši?

Po tistih dveh črticah na testu sem si najprej kupila velike spodnje hlače. Imela sem občutek, da sem že »ogromna«, saj sem bila vendar noseča. Najprej naju je zajel val sreče – trije bomo. V mislih pa sem začela kreirati, slikati, postavljati 3D-film življenja, ki ga bomo imeli. Nisem ravno načrtovala otrokove prihodnosti, sanjarila pa sem o tem, kako bo, ko bomo skupaj, kako bova z otrokom sodelovala, se pogovarjala. Sanjarila sem o tem, kakšen bo ta otrok.

Tistega majskega dne, tik pred polnočjo, je prišel. Bil je tako lep, nežen, močan in tako poln življenja. Bila sva presrečna. Sama sem hotela skočiti na vrh sveta in kričati od sreče. To je najin sin! Po prvih dneh sem videla, da mi bo uspelo, dobra mama bom, saj imam čudovitega sina. In če zraven dodam še dozo vsega fakultetnega in učiteljskega znanja o vzgoji, je to popolno.

Verjamem, da podobna stanja doživlja večina novopečenih staršev. Nekateri postanejo zmedeni, depresivni, nekateri presrečni, drugi spet živčni. Z rojstvom otroka par oz. družina odpre novo sestavljanko, katero sestavljajo do 10. leta otrokovega življenja. Tako dolgo! Da, res mislim, da tako dolgo, okvir sestavljanke pa se pokaže med tretjim in petim letom otroka. In kje se začne neskladje podobe »sanjskega otroka« in resničnega? Kdaj je tisti čas, ko gresta »sanjski otrok« in resnični vsak svojo pot, a kljub temu hodita vzporedno pot? Zagotovo po otrokovem letu in pol, ko se ta vse bolj začne zavedati sebe in kmalu pove svoj prvi »NE« ali pa »SAM«. Takrat starši izhajajo iz podobe »sanjskega otroka« in mu dostikrat rečejo: »Ne, si še premajhen.« ali pa »Tega ne zmoreš še sam.« Zadeva se intenzivneje nadaljuje ob tem, ko otok začne doživljati intenzivna čustva.

Vsekakor pa se ta razkol med podobo resničnega in »sanjskega otroka« pokaže mnogo pozneje.

»Naš mali je tak, da ves pesek zmeče iz peskovnika, ni za zraven.« (18 mesecev)

»Kako vendar me moreš biti pri miru.« (2 leti)

»Moraš se učiti, da boš naredil veliko šol. To je danes pomembno.« (8 let)

Vsaka izjava skriva v sebi preplet dejanskega in želje, da je otrok: priden v peskovniku in se vestno igra s peskom, kjer je to dovoljeno; miren, priden, ubogljiv in ne skače naokoli; ali da bo otrok postal zdravnik, odvetnik ali pridobil drug dober akademski poklic, saj ta prinaša status in denar.

Seveda ne sanjajo o tem vsi starši. Nekateri nezavedno in nenamerno težijo k temu, da poskušajo pred sebe in skozi življenje postaviti podobo sadne kupe. Stremijo k izbranim sladoledom, dodana smetana neizpolnjenih želja in čokoladne mrvice zahtev sodobne družbe.

In kaj opažam okoli sebe? Opažam sliko iz Titanika, kako je mama v »družbenih merilih« vzgajala majhno deklico, kako se mora vesti – seveda v skladu z družbenimi merili. Opažam, kako se starši ne morejo sprijazniti s tem, da otrok ni tako dober, kot naj bi bil. Kdo? Sin, hčerka ali »sanjski otrok«, ki živi v njem, njej? Vidim, kako starši živijo svoje sanje in verjamejo, da je sin nadarjen nogometaš, zato mora neutrudno trenirati. Za koga? Za svojo srečo ali očetovo? Opažam, kako mame, podobno kot jaz tisti čas, prevzemajo nase otrokovo bolečino, z idejo obvarovanja »tega mu pa res ne morem delati«, a gre samo za kolike, ki otroku ne bodo pustile duševnih posledic.

Današnje obilje v družbi teži in vleče ljudi k srečnemu življenju. In kje je naš »sanjski otrok«? »Sanjski« in resnični otrok sta eno do prvega leta, ko je otrok popolnoma odvisen od nas. Kmalu pa gresta »sanjska« podoba in resničnost vsaka svojo pot: jok otroka ob kolikah, naš pa še ne kobaca, trma in metanje po tleh, slabe ocene v šoli, neopravičene ure itd. Takrat so starši razočarani, saj otroci niso tisto, kar so si oni želeli ali si želijo ali pa ne dosegajo meril v primerjavi z drugimi ali s knjigami. Takrat otrok ni v skladu s »sanjskim otrokom«. In takrat starši vse prevečkrat smatrajo to kot oseben poraz ali sram, nelagodje, kakšen je njihov otrok.

Menim, da je dobro, da imamo želje in vizijo, kaj želimo otroku ponuditi, vseeno pa lahko zelo hitro zaidemo na tanek led. Podoba »sanjskega otroka« je nekako razpeta v nek okvir, ki ga imamo v mislih, resnični otrok pa je lahko zelo drugačen od tega okvirja. Zanj je ali premajhen ali prevelik. A pred starši stoji resnični otrok, ki na svoj način kaže, kdo je. Umetnost je otroka VIDETI takšnega, kakršen je.

Je podobo »sanjskega otroka« tako težko spojiti z mozoljavim najstnikom ali najstnico, ki je močno naličena in nemogoče oblečena? Ali niso naši otroci? Ne dosegajo naših »sanjskih« pričakovanj? Ali nimajo prav G&R z LIVE AND LET LIVE? Kje je potem tista varna pot?

Pri sebi sem opazila, da sem morala sanjsko podobo kreiranega otroka zapustiti. Šele potem sem lahko videla svojega dejanskega otroka. Šele sedaj ga začenjam spoznavati. Še vedno se dostikrat zgodi, da se zapuščeni »sanjski« vrača, a sem se že naučila, da mu ne odprem vrat. Mogoče je to ena izmed poti, ki jo bo pokazal čas. Spoznala pa sem, da morajo starši poskrbeti zase. Biti sami zadovoljni, najti svoje majhne radosti, zadovoljiti svoje želje, reči otroku tudi »ne«, zaupati vase, se s kom pogovoriti, poiskati pomoč, predvsem pa spoznati, kdo so. In po vsem tem prisluhniti in slišati otroka. Otroci namreč komunicirajo v drugačnem jeziku. Kadar vreščijo, se mečejo po tleh, jokajo, cepetajo, je to dostikrat zaradi močnih čustev, ki jih doživljajo. Na ta način tudi pokažejo, da je nekaj narobe.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Marec 2010