Za svoje duševno zdravje smo odgovorni sami.

/11 /11

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja je logično vprašanje, kaj sploh pomeni biti duševno zdrav. Glede na to, da se večina ljudi skozi življenje premikamo s takšnimi in drugačnimi čustvenimi ranami, obrambni mehanizmi in preživetvenimi strategijami. Je sploh kdo na tem svetu duševno zdrav oziroma "normalen"? 

Uravnovešeno psihično stanje

Strokovnjaki duševno zdravje definirajo ne le kot odsotnost duševnih bolezni kot so psihoza, shizofrenija ali depresija, temveč tudi kot uravnovešeno psihično stanje, v katerem smo sposobni začutiti, integrirati in na socialno sprejemljiv način izraziti vsa čustva, ki se nam vzbujajo v odnosu do samih sebe, drugih in sveta.

Da smo torej dosegli čustveno zrelost oziroma uspešno opravili vse čustvene razvojne naloge, ki bi jih naj opravil človek na poti od dojenčka do odraslega človeka.

Da se torej na pogrebih ne smejimo. Da v navalu jeze ne razbijamo vse okrog sebe. Da znamo prenesti frustracijo in se samoregulirati. Da se zavedamo strahov in se z njimi uspešno soočamo. Da zmoremo zdravo ljubiti tako sebe kot druge. Da smo v stiku sami s sabo in nas ni strah pogleda vase. Pa tudi, da zaznamo, kdaj potrebujemo strokovno pomoč in si jo brez predsodkov poiščemo.

Osebna odgovornost

V resnici je takšnih učbeniških primerov duševno zdravih ljudi zelo malo, saj nas večina kdaj "izgubi glavo" - ko se nam zdi, da je čustvena turbulenca znotraj nas prevelika, da bi jo lahko razumeli in obvladali. V takšnih trenutkih je pomembno, da se ne obsojamo in zalivamo z občutki krivde, kako "zmešani" smo, temveč jih vzamemo kot življenjsko lekcijo, iz katere se moramo nekaj pomembnega naučiti.

Zelo pomembno je tudi to, da znamo za vsa svoja "neuravnovešena" dejanja in občutke prevzeti osebno odgovornost ter zanje ne krivimo partnerja, otrok ali šefa. "Ok, to čutim. In kaj bom sedaj storil/a s tem občutkom oz. dejanjem, ki se je rodilo iz tega občutka?" Ne glede na to, kaj ljudje okrog nas govorijo ali počnejo, smo za svoje občutke in dejanja vedno odgovorni le mi sami.

Duševna higiena

Pomemben del duševnega zdravja je tudi t.i. duševna higiena, za katero moramo redno skrbeti prav tako kot za telesno. Kaj to pomeni? Da smo vsakodnevno pozorni na svoja občutenja in svet znotraj nas. Da se ustavimo in preverimo, kaj se dogaja, ko se v nas nabira vse več pritiska in notranje stiske. 

Takšno ukvarjanje s samim sabo oz. duševna rast je proces, ki traja vse življenje, saj se vse življenje učimo tako o življenju in svetu kot sebi in odnosih. Seveda je super, če ste uspeli razrešiti nek čustveni vozel, ki vas je dolga leta oviral v odnosih, toda nikar ne zaspite. Duševna rast poteka namreč kot lupljenje čebule - ko odvijete eno plast, se vam od spodaj pokaže nova, še nekoliko bolj globoka in pekoča.

Pri tem pa ne pozabite, da smo v življenju soočeni le s tako veliki izzivi, kot jih zmoremo, saj nas naša podzavest ves čas ščiti pred občutki, spomini in doživljaji, ki jih zavestno morda ne bi zmogli prenesti.

Duševna bolezen in boleča stigmatizacija

Toda, kaj pa, ko je vsega enostavno preveč in duševno zbolimo - ko nas duša dobesedno boli in se na tej poti samoiskanja vse bolj izgubljamo? Duševne bolezni je treba jemati skrajno resno in sodelovati z lečečim zdravnikom, ki pozna vse pasti bolezni, za katero ste zboleli. V večini primerov je jemanje zdravil edina pot, da ima lahko bolnik z duševno boleznijo vsaj približek "normalnega" življenja. Zato nikar ne prenehajte na svojo roko z jemanjem zdravil, temveč se o svojih dvomih pogovorite z zdravnikom.

V borbi z duševnimi boleznimi pa je skoraj bolj kot sama bolezen boleča stigmatizacija, ki so jo duševni bolniki še vedno deležni - tako med svojci kot v širši družbi. Veliko duševnih bolnikov, tudi ozdravljenih, toži, da enostavno ne morejo dobiti službe, da takoj, ko povedo za svojo bolezen, potencialni partnerji odidejo, in podobno. 

Zato je tako zelo pomembno, da se vedno spomnimo, da si noben duševni bolnik svoje bolezni ni "sam nakopal na glavo". Zato bodimo zares empatični do vseh ljudi s psihičnimi težavami, saj v resnici nikoli ne vemo, če se ne bomo tudi sami nekoč znašli med njimi.