Zbogom Korona, mi gremo na dopust Matej Pušnik

/11 /11

Perica Jerković in Robert Petan v Stand Up-u Zbogom Korona, mi gremo na dopust malo s sarkazmom, malo z glasbo, včasih pa kar s kombinacijo obojega povzemata, kaj vse smo doživeli v zadnjih dveh letih. V intervjuju smo govorili o tem, kdaj se bomo od korone zares poslovili, kako smeh pomaga v teh časih, kako Perica usklajuje družinsko in službeno življenje in kam se je skrila človeška solidarnost.

Kako je nastala predstava?

Perica: Stand up-a ne moreš ustvarjati brez odziva. Zato smo v letu 2020 komiki ustvarili tako malo programa. Vsi smo bili v skrbeh in potem smo morali še predelati vse, kar se nam je zgodilo, da lahko o tem govorimo. Predstavo »Zbogom korona, mi gremo na dopust« sem ustvaril za Zoom, ker nisem bil prepričan, če nas bodo zopet zaprli. In tako sem se spomnil, da bi jo lahko popestril z glasbo.«

Robert: Jaz sem bil ravno na Hvaru, ko me je Perica klical in spomnim se, da sem bil čisto navdušen. Ko smo s prijatelji gledali material, ki ga je poslal, smo pol ure umirali od smeha. Takrat sem si mislil: »Tega res ne smem zafrkniti.«

Predstava je malo sarkastičen, tudi ciničen povzetek vsega, kar smo doživeli

Perica: Ljudje so počasi ugotovili, da je treba živeti s korono in ne čakati, da mine. To predstavo sva naredila, ker sva videla, da ljudje potrebujejo, da nekdo pokomentira, kaj vse smo preživeli, da to ozavestimo. Zdaj smo se na to situacijo kar precej navadili, se nam več ne zdi tako hudo, ampak je bilo travmatično.

Robert: Ljudi lahko nagovoriš preko strahu in smeha in pri strahu je trenutno trg kar zasičen.

Perica: Ljudje želijo komedijo, potrebujejo nekakšen ventil, sploh pa v taki situaciji.

Ljudje v tej situaciji potrebujemo ventil. (FOTO: Matej Pušnik)

Kako pa sta vidva doživela vse to, skozi kar smo šli?

Robert: Moja partnerka dela v medicinski stroki, zato je imela polno kapo vsega že v službi. Ko sem še jaz začel delati na predstavi in imel prav tako veliko vsega med delom, sva se enostavno odločila, da popoldne izklopiva vse novice.

Perica: Pri meni je bilo kar travmatično. Mislil sem, da sem v prednosti pred ljudmi, ki niso doživeli vojne. Ker je morala moja družina pobegniti pred vojno v Bosni, te stvari poznam. Edina situacija, s katero sem lahko primerjal epidemijo, je bila ta vojna. Zelo me je bilo strah, sploh v prvem valu, ko se je začelo govoriti o tem, da bo zmanjkalo hrane. Bil sem anksiozen, stiskalo me je v prsih, strah me je bilo, da bi se lahko vse skupaj razvilo v vojno. Z eno roko ves čas na kovčku. Žena pa me je mirila: »Ne pretiravaj, vse bo v redu.« In takrat sem ji rekel: »Ti ne razumeš, pusti, da sem jaz enkrat tisti, ki odloča, tako, zdaj pa gremo.« Ampak v taki situaciji nimaš kam zbežat. Dobro je, če sta partnerja v kriznih situacijah skladna – takrat ni časa za pogovore. Ampak sem se sprijaznil, da se ne bova nikoli strinjala, tako da če pride do take situacije, je naša družina pač mrtva, kaj hočemo. (smeh)

Kaj svetujeta ljudem, kako naj preživijo v tem času?

Robert: Omejite televizijo. Vidi se razlika med nama, ki ne spremljava vsega in najinimi starši na primer, kako so še vedno tako zelo prestrašeni. Ne pravim, da morate biti nepazljivi, vendar če vsak dan dvakrat ali trikrat spremljaš, kako je grozno, se v tebi razvije močen strah.

Kantavtor Robert Petan je predstavo poživil z glasbenimi vložki (FOTO: Matej Pušnik)

Kako nas je ta situacija spremenila – smo bolj pripravljeni pomagati en drugemu?

Robert: Zdaj smo bolj solidarni so manjšega kroga ljudi. Prijateljem pomagaš, če so bolni, stojiš z družino … ko pa pride do neznancev, je pa bolj tako – ne hvala.

Perica: Zdi se mi, da je v primerjavi s prejšnjim sistemom razlika ta, da zdaj bolj gledamo nase, na svojo družino, šele potem pride solidarnost do vseh drugih. Moramo biti realistični. Na primer, zdaj ko pričakujejo od ljudi, da se bodo cepili, da bodo zavarovali starejše. Prepričevati nekoga, ki na prvo mesto postavlja sebe, svoje zdravje in družino, nima smisla. S tem ni nič narobe, samo včasih si je treba priznati, da nismo vsi ljudje solidarni in dobri do drugih.

Perica, vam se je 2 tedna nazaj pridružila nova članica družine, ampak ne brez zapletov.

Perica: Moja draga je dobila Covid-19 v devetem mesecu nosečnosti in potem seveda bereš tiste članke, ki naj jih ne bi. O tem, kaj vse so možni vplivi in trepetaš. Dobil jo je tudi sin. Na koncu je bilo – še dobro – vse v redu in tako se je rojstvo moje hčerke poklopilo z zasedenim decembrom. Težko je, ker me žena potrebuje, ampak nimam časa. Kot da si vinogradnik, ki je celo leto garal za tisto jesensko trgatev in zdaj ne moreš vsega vreči stran. Se pa trudim, kolikor se lahko. Hodim na predstave, ostalo sem pa doma in pomagam. Super je, ker je hčerka zares pridna.

Kdaj se bomo zares poslovili od korone?

Perica: Zdi se mi, da smo se na situacijo nekako navadili. Na začetku sem vsak dan visel na spletu, preverjal tiste rdeče pike – poglej, koliko jih je že v Ameriki – kot da si nekakšen kontrolor sveta. Počasi vse skupaj izveneva, zavedati se moramo, da se bliža izhod. Če ima Ihan prav, bova tudi midva z Robijem zelo kmalu zaključila s to turnejo.

Robert: In naslov bo končno aktualen.