/11 /11

Šla sva zvečer in so me kar zadržali na oddelku. Vročina mi je čez noč padla, nisem dobila drugega kot Lekadol. Naslednji dan sem si izborila odhod domov, ker sem se boljše počutila, no vsaj trikrat boljše bi se počutila doma, kot pa zaprta tam notri do poroda. Čez dva dni, 27.1.2005 sem morala ponovno na redni CTG, 4 dni po roku. Še vedno sem imela vročino. Na ultrazvoku se je pokazalo, da imam premalo plodovnice. Vprašali so me, ali mi je odtekla voda, a tega nisem opazila oz. mi ni. Napotili so me kar v porodno sobo, da bi mi sprožili porod. Skoraj me je kap, res nisem bila pripravljena na kaj takega. Pa tako sem se celo nosečnost pripravljala na naravni porod.

Potem sva šla v porodne sobe mariborske porodnišnice. Sprejeli so me, me preoblekli in moža poslali domov, ker ni bilo nujno, da se bodo popadki sploh pričeli s prvo vstavitvijo gela. No, ob 12.uri mi je zdravnica vstavila gel, kar je bolelo bolj, kot sem si mislila. Vmes sem začela ful krvaveti, da so se ustrašili, da je to posteljica, a se je izkazalo, da mi je počila žilica. Že čez pol ure, ob 12.30 so se začeli rahli popadki, kot menstrualne bolečine. Res brez težav za vzdržat. Hvalabogu, je ta dan delala babica Erika, ki sva jo spoznala pri Štorklji, kamor sva hodila na priprave na porod. Ona je tudi velika privrženka alternativnega poroda. Imela sva pismo s porodnimi željami, bili so zelo navdušeni nad njim. Rekli so, da so ta pisma postala že taka rutina, da jih nosečnice kar printajo z interneta, najino pa da je napisano res s srcem. Uredila nama je alternativno porodno sobo, kjer bi se lahko prosto gibala in izvajala vaje, ki sva se jih naučila. Prinesla mi je tudi vitaminski napitek z lekadoli, da bi mi zbili vročino, ki me je še kar naprej kuhala. No, ob 13.30 me je pregledala in bila sem odprta 3 cm. Rekla je, naj pokličem moža, naj pride k meni. Ona je delala samo do 15. ure, kar je bila velika škoda. Mož je prišel ob 14. uri. Preoblekel se je in skupaj sva preživljala čas v dnevni sobi, gledala TV, slikal me je, snemal. Bilo je fino, popadke sem imela na 4 minute, a ni bilo hudo, sem se še smejala vmes. Imela sem priklopljen prenosni CTG, da so spremljali popadke. Potem je šla babica Erika domov, nadaljevali smo z drugo babico. Pregledala me je ob 15.30, bila sem odprta 4 cm. Predlagala je, da mi predrejo mehur, da bo šlo hitreje. Z možem sva se strinjala. Ko mi je zdravnik predrl mehur, ni priteklo ven nič. Celo en kos mehurja mi je vtrgal ven, pa ni bilo vode nikjer. Takrat pa so se začeli močni popadki, dobesedno v trenutku. Tako je to trajalo vse do 18.15, ko sem sopihala kot zmešana in možu »lomila« roke. Bilo je res hudo, najhujše je bilo, da se nisem smela več premikati in sem morala ležati na boku. To je verjetno še poslabšalo zadevo. Potem me je znova pregledala ob 18.15 in ugotovila, da sem še vedno odprta 4 cm. Ta pregled res boli, še posebej zato, ker te pregleda med popadkom in moraš ležati na hrbtu. No, mene je še dodatno zmantrala in mi rekla, da naj samo malo potrpim, da mi bo pomagala. Z roko mi je masirala maternični vrat, jaz pa sem dobesedno kričala od bolečin. Ne znate si predstavljati, kako to boli. V roku ene minute mi je MV odprla s 4 cm na 9 cm. No, vsaj skrajšala mi je muke. Čez 10 minut sem bila popolnoma odprta in začeli so se popadki pritiskači. Ti so šele grozni. Sem se vmes spomnila, da so mi vse pravile, da ko se začnejo ti popadki, sem že na koncu in dobesedno rešena. Če verjameš, ja! Rekla je, da bom do 19. ure rodila, potem pa smo parkrat pritiskali, pa nič. Pa še 10 popadkov na boku, in to je ponovila trikrat. Poleg tega mi je ful zbijala moralo s tem, ko sem pritiskala kot nora, ona pa je možu pravila, da sploh ne pritiskam. Znorela bi lahko, bila sem že prepričana, da tega otročka ne bom mogla spraviti na svet. Potem so se začeli popadki ustavljati, da je bila zadeva še slabša. Dodali so mi umetne. Vmes so poslali moža ven, ker so otročku vzeli kri iz glavice, da so preverili njegov Ph. Hitro so mi prišli sporočiti, da je z njim vse v najlepšem redu. Vmes smo spet parkrat pritiskali, sedaj mi je že pomagala ena babica s tem, da se mi je oprla na trebuh in potiskala otroka ven. Moram reči, da je to bolelo bolj, kot pa samo pritiskanje. No, potem je prišel mož nazaj noter in znova sem morala prebroditi 10 popadkov na boku. Mislila sem, da bom umrla. Ko smo znova začeli pritiskati, je prišla ven glavica. Jaz se sploh nisem zavzela, kaj se dogaja, le naenkrat sem imela občutek, da mi je spodaj vse šlo ven. Cel čas mi je babica govorila, naj pritiskam na blato. Tako sem se ukvarjala s tem pritiskanjem, da sploh nisem čutila, da je glavica že zunaj. Potem je pripravila pribor in rekla, da pri naslednjem popadku znova pritisnem. Začela sem pritiskati in sploh ne vem,kdaj je otroček padel ven. Jaz sem še vedno pritiskala, potem pa sem le odprla oči in vidim, da on že leži na mizi med mojimi nogami. Rodil se je natanko ob 20.00. Največji hec je bil, da sem jaz ob pol štirih popoldan, ko sva bila v dnevni sobi in me je mož snemal, rekla, da jaz mislim, da bom rodila okoli osmih. Imam malo jasnovidnih sposobnosti, kaj? V tistem trenutku sem začela jokati, ko sem ga zagledala, čeprav sem bila še cela omotična od vsega dogajanja. Hitro so ga zavili, mi ga za sekundo dali na trebuh, ker sva si to z možem želela, a so ga morali na hitro aspirirati, ker se je napil plodovnice. Zato je spodaj več ni bilo nič, ko so mi predrli mehur, ker jo je on popil, zgoraj pa je je bilo polno. Tako so mi kasneje povedali. Hvalabogu, še ni bila umazana. Posteljico sem porodila brez težav, čisto nič ni bolelo. Potem so moža poslali ven, ker so me morali zašiti. In imeli so kar veliko dela, saj sem imela znotraj vse raztrgano in naredili so mi tudi epiziotomijo. Šival me je okoli 45 minut, pikeca sem imela nonstop poleg sebe. Še sami so mi potem povedali, da imam res hude raztrganine in da se moram zelo paziti. Potem je prišel mož, uživali smo v prvih skupnih trenutkih. Potem pa je meni počasi začelo postajati čudno slabo, bila sem ful omotična. Ko me je sestra zagledala, se je kar ustrašila. Takoj mi je zmerila pritisk, ki mi je padel na 40/80. Panika!! Vsi so letali okoli mene, jaz pa sem samo pravila, da sem tako lačna. Hitro so mi segreli makarone v mikrovalovni in možek me je po hitrem postopku nahranil. Takoj mi je bilo malo boljše. Potem so mi čez dve uri vzeli kri, ki pa je bila tako slaba, da sem morala dobiti čez noč transfuzijo krvi. Ker prej nisem bila nikoli slabokrvna, so sklepali, da je to verjetno zaradi viroze, ki sem jo prebolevala. Takoj so mi dali infuzije antibiotikov in čez noč sem morala ostati v porodni sobi. Ob 23. uri so mi Nejca odpeljali, da mu vzamejo kri in preverijo, če se ni pri meni slučajno česa okužil. Pa mi ga več niso pripeljali nazaj, ker so rekli, da sem preslabotna, da bi lahko skrbela zanj. Sem se kar strinjala, ker sem kar lezla skupaj od omotičnosti. V porodni sobi sem ostala do naslednjega dopoldneva do 11. ure, ko so me končno preselili na oddelek. Nejca so mi pripeljali ob 10. uri in povedali, da je z njim vse OK.

Moram reči, da kolikor sem mislila, da sem pripravljena na porod in na najhujše bolečine, kar si jih je možno zamisliti, nisem bila pripravljena niti malo. Bilo je 1000x hujše, kot sem si lahko predstavljala. Brez moža mi seveda sploh ne bi uspelo, on je bil moja edina podpora v tistih hudih časih, ko sem že izgubljala nadzor nad sabo. Pomagalo mi je, da sem se med vsakim popadkom osredotočila na eno točko na steni in gledala samo v njo, zraven pa dihala. Kot posledico vsega tega imam tudi rahlo poporodno depresijo, ker cele dneve samo jočem, se počutim nesposobno za mamo, viroza še kar naprej ni ponehala, kljub vsem antibiotikom, ki sem jih dobila. Še vedno imam vročino, pa je že 16 dni od poroda. Poleg tega so mi šli še šivi narazen in se mi vneli. Najhujše pa je zame pomenilo to, da se ne dojiva. To me je najbolj prizadelo. Res mi slabše ne bi moglo iti, a glavno je, da je Nejc zdrav, jaz pa se bom že počasi spravila k sebi.

Moram pa vam povedati, da sem bila z mariborsko porodnišnico izjemno zadovoljna. Od babic v porodni sobi, babica Erika je tako zakon, do zdravnikov in sester. Tudi na oddelku so bile vse sestre super, se je našla le ena izjema, a smo jo gledali le en dan. Že drugi dan po rojstvu nama je zdravnica predpisala dodatek, tako da sva ga prejemala nonstop do odhoda domov. Kolikor je bilo to dobro zanj, da ni stradal, pa je žal povzročilo to, da se ne dojiva, ker po pitju iz stekleničke ne zna več oz. noče sesati dojke.

A počasi se vračamo na stare tire in se privajamo na novo življenje. O več otrocih trenutno več ne razmišljam, čeprav sem še pred porodom govorila, da bova imela 3. Trenutno še je vse hudo preveč živo pred očmi, da bi lahko razmišljala o tem. Srčno si želim še več otrok, a ne vem, kako bo. Bo čas povedal svoje.