Pri nekaterih otrocih se izkaže za dober princip zelo postopno odvajanje od dojenja, pri drugih pa je odstavljanje možno tudi s hitrejšim postopkom. (Freepik.com)

/11 /11

Vse to smo preverili pri strokovnjakinji za dojenje Aleksandri Brlan, ustanoviteljici središča za pomoč in podporo pri dojenju Srcna.si.

Poslušajte sebe!

"Trenutno je najbolj raširjen okvir za prenehanje dojenja usmeritev, naj se dojenje zaključi takrat, ko otrok sam pokaže, da se ne rabi več dojiti oziroma takrat, ko materi dojenje ne ustreza več. Tako je iz vidika enakopravnosti, kot jo razumemo v našem okolju, poskrbljeno za najmanjšo možno škodo oziroma za največjo možno korist tako otroka kot matere.

Če torej mati enostavno ne želi (več) dojiti, mislim, da ima vso pravico, da se odloči, da ne bo (več) dojila. Zato težko rečemo na splošno, kdaj naj bi bil prav oziroma idealen čas za zaključek dojenja, saj je vsak doječi par specifičen. Med vsako mamo in otrokom se splete svoj in svojevrsten odnos, na katerega pa seveda vplivajo tudi širši odnosi, ožje in širše okolje," pojasnjuje Brlanova, ki pri svojem delu opaža, da je v največ primerih mama tista, ki želi prenehati z dojenjem in ne obratno. 

Pogosto je zato mamam odločitev za konec dojenja težko sprejeti in morajo do zaključka prehoditi razburljivo pot vzponov in padcev, z veliko sodelovanja in uglaševanja ter prilagajanja. Včasih pa vendarle vse steče gladko.

"Ravnajte tako, kakor čutite in želite, odločitve naj pridejo iz vas samih. Za nobeno odločitev ne rabimo potrdila od zunaj, pa četudi je strokovnjak. Prava potrditev, da smo se odločili prav, vedno pride od znotraj iz nas samih," Brlanova spodbuja mame, da si tudi, ko gre za dojenje, upajo prisluhniti samim sebi.

PREBERITE TUDI: Lahko bolna še vedno dojim?

Je možno brez otrokovega joka in upiranja?

Če mati ve, da želi dojenje zaključiti, otrok pa na to še ni pripravljen, bo zagotovo nekaj ali pa veliko joka in upora. Pa se temu res ni možno izogniti?

"Vsak doječi par je specifična enota in odstavljanje lahko pri nekaterih poteka gladko in hitro, kar pa še ne pomeni, da je to norma. To je samo splet okoliščin, ki je v drugačnem primeru drugačen in zato tudi zaključek dojenja poteka lahko drugače. Najbolj pomembno je, da mama pri odstavljanju posluša tako sebe kot otroka, se uglašuje sama s sabo in z otrokom ter sprejema sočutne in zrele odločitve.

Pri nekaterih otrocih se izkaže za dober princip zelo postopno odvajanje od dojenja, pri drugih pa je odstavljanje možno tudi s hitrejšim postopkom. V obeh primerih pa je ključnega pomena, da mati svoje odločitve in njihove posledice sprejme z vsem svojim zavedanjem in srcem," svetuje sogovornica in dodaja:

"Zelo pomembna je primerna čustvena opora, ki jo v času bolečega odstavljanja potrebujeta oba - otrok in mama. Nekaterim pomagajo partnerji, drugim starši, morda tudi varuške, druge mame pa vse izpeljejo same. Izbor poti je odvisen od življenjskih razmer in prav je, da si pomagamo, če čutimo, da potrebujemo pomoč pri odstavljanju."

PREBERITE TUDI: Koliko mleka popije dojenček?

Najpomembnejša sestavina odstavljanja je prilagajanje

Brlanovo smo tudi vprašali, katere so tiste najpogostejše težave, ki se pojavljajo pri odstavljanju od dojenja in kako se jih lotiti na sočuten način.

"Najpogostejša težava pri odstavljanju od dojenja je otrokova nepripravljenost na zaključek dojenja. Težko je samo našteti površinske vzroke za otrokovo nepripravljenost, saj gre pri dojenju za večplastne procese. Dojenje je razvojni odnos med otrokom in mamo, v katerem se razvijata in rasteta oba. Zato se neprijetni občutki in čustva lahko pojavijo pri obeh," odgovarja strokovnjakinja za dojenje in dodaja: 

"Matere pogosto poročajo, da ko so se zares odločile, da bodo zaključile z dojenjem, je šlo vse precej gladko. Ko pa so bile še neodločene, je bilo več neprijetnosti."

Pa vendar - če otrok ob odstavljanu od dojenja veliko joka in kaže tudi druge znake velike stiske, je Brlanova prepričana, da morda vendarle še ni pravi čas za odstavljanje in da morda mati potrebuje le pomoč in podporo pri tem, kako naj si ob morebitnem nadaljevanju dojenja pomaga, da ji ne bo več tako težko. Pomoč pa je seveda potrebna tudi v primeru, ko ne ve, kako naj se okrepi, če kljub otrokovi in lastni stiski želi zaključiti z dojenjem.

"Mamice v naši srčni skupnosti Dojenje po prvem letu po odstavljanju velikokrat
uvidijo, da otrok še ni bil pripravljen, in se sprašujejo, ali ga niso morda odstavile
prezgodaj ali preveč na hitro. Pa vendar - ko smo v stiski, izberemo tisti izhod, za
katerega verjamemo, da je takrat najboljši.

Odstavljanje do dojenja ni mehanski postopek - kot recimo, ko sestavljaš lego kocke -, temveč poteka v odnosu. Odnosi pa so plastični, gibljivi, so energija. Zato je težko govoriti o enem in edinem receptu za uspešno odstavljanje brez napak. Najpomebnejša začimba tega recepta, če bi že obstajal, bi zagotovo bilo prilagajanje, torej uvid v realno situacijo in ravnanje v skladu z njo," mamam svetuje sogovornica.

PREBERITE TUDI: Spoznajte mamo, ki doji tuje otroke

Ali mama otroka res ne more dojiti predolgo?

Nekateri psihologi še vedno opozarjajo, da pa dojenja vendarle ni dobro zavleči predaleč v otrokovo starost, še posebej pa svarijo pred materami, ki bi naj dojenje podaljševale zgolj na svojo željo nezdrave čustvene odvisnosti od dojenja. Pa je otroka sploh možno dojiti predolgo oziroma na silo?

"Otroka, dojenčka ali večjega dojenca je praktično nemogoče prisiliti v dojenje,
če tega ne želi. Razen, če gre za čustevno nezrelo izsiljevanje s strani matere,
kar bi seveda tudi pomenilo, da marsikaj drugega v takšnem odnosu ni
zdravo. A to so specifični deviantni primeri, o katerih sem sama zgolj brala v strokovnih člankih, pa še tam niso bili omenjeni konkretno, ampak zgolj kot posplošene ocene," mame tolaži Brlanova in dodaja: 

"Ne obstaja neka točno določena starostna meja, ko je dobro, da mama otroka več ne doji. Zagotovo pa je dobro za otroka, da se več ne doji, ko dojenja več ne potrebuje. Kdaj točno to je, pa je seveda zelo odvisno od otrokove dedne, karakterne in okoljske zasnove."

Med očitki "predolgega" dojenja je tudi ta, da gre pri dojenju za primitiven mehanizem čustvene regulacije, ki ni primeren za otroka, ki je starejši od enega leta. Zato naj bi mati z dojenjem okrog te starosti prekinila, pa čeprav se otrok še želi dojiti.

"V povezavi s sodobnim znanjem o razvoju otrokovih možganov in v povezavi
s polivagalno teorijo lahko rečemo, da je dojenje naraven način regulacije
čustev in eden od gradnikov otrokovega psihosocialnega razvoja. Dojenje torej ni
nek primitiven način regulacije čustev, saj ko otrok tekom razvoja spoznava druge
načine regulacije čustev, bo sam od sebe prenehal uporabljati dojenje za regulacijo čustev. Ko bo seveda za to dozorel. Včasih morda res rabi malo spodbude, včasih pa ne.

Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je dojenje po prvem letu in vse do izraščanja prvih stalnih kočnikov oziroma izgradnje imunskega sistema (kar je nekje med tretjim in šestim letom starosti) zgodovinsko dejstvo in precej razširjena praksa po vsem svetu. To seveda ne pomeni, da mora vsaka mama dojiti tako dolgo, toda predvsem to, da je starost otroka, ko se sam od sebe preneha dojiti, lahko zelo različna. Če seveda že prej mati ne sprejme odločitve, da želi zaključiti z dojenjem, pa čeprav bi se otrok še rad dojil," odgovarja Brlanova.

Če torej otroka dojite tudi še po tretjem letu starosti, to ne pomeni, da otroka razvajate ali ga boste psihično poškodovali, temveč da počnete le to, kar je pred vami počela že množica mam v človeški zgodovini - poslušate otroka in sebe. Pa četudi vas okolica s sodobnimi predsodki glede dojenja ne razume in morda cdelo obsoja.