Material in orodje

Nujni spremljevalci

Najine ribice

/71 /11

Vila je zjutraj vstala in veselo poskočila po rosni travi, pošteno se je pretegnila. Tako, kot to počno mucki in kužki (posnemaj jih), pozdravila je Sonce in na travniku v miru popila svoj zeliščni čaj.

Razmišljala je, kaj naj ta dan stori najprej. Odločila se je, da bo v senci jablane pospravila posušena zelišča. Listke zelišč je previdno trgala in jih pospravljala v steklene kozarčke z napisi. Zelišča so dragocena, v njih je shranjena prastara energija. Zelo prav ji bodo prišla v zimskem času, da bo pripravila čaj za vse svoje drage, nekaj jih bo uporabila za kuhanje, nekaj pa jih bo podarila tistim, ki jih bodo potrebovali.

Kazalo je, da bo dan sončen in vroč. Potok, ki teče mimo njene hiške, je skrivnostno žuborel, hlad vode se je prijetno širil po okolici. Le kaj bi počela danes? Spomnila se je, da ima na podstrešju še nekaj starega lesa. Lahko bi brodila po potoku in se igrala ribolov!

Takrat pa je čez travnik že zaslišala glasno vriskanje male Sončice, ki stanuje na drugi strani gozdne jase. Ravno prav, si je mislila, pomoč mi bo prišla prav in še dolgčas mi ne bo.

Vila je pripravila vse potrebno orodje. Mala pomočnica Sončica je bila takoj ZA takšno super igro. Lovljenje rib v potoku je dobra in poučna igra v naravi. Najprej sta na kos starega smrekovega lesa narisali ribice. Vila jih je z žago izrezala, pri tem je pazila, da ne poškoduje sebe in Sončice. Zavrtali sta še luknjice za vrvico na katero bosta ujeli ribico. Izrezane ribice, sta z brusnim papirjem gladili toliko časa, da so bili repki gladki in svetleči, ribice pa sijoče, tako bodo lepše rezale vodni tok.

V senci jablane sta si privoščili vodo, ekološki jabolčni sok in suhe fige iz daljnih dežel. Žaganje in brušenje je kar težko opravilo, sploh v takšni vročini, kot je bila ta dan. Termometer je v senci kazal 30 stopinj Celzija!

Odločili sta se, da bosta ribici pobarvali z voščenimi barvami, ki jih voda ne spere (lahko bi uporabili tudi kakšne druge barve, vendar so bile Vili voščenke pri roki). Vsaka ribica je bila drugačna. Ena je bila mavrična, ta plava v mavričnem morju in v nebo pošilja mavrične kapljice, ki pomagajo delati mavrico, ko sije sonce in pada dež. Druga je bila zelo jezna, ker plava v vodah, kamor ljudje mečejo vse vrste umazanijo in spuščajo v vodo takšne in drugačne smeti, plastenke, pločevinke. Tretja je bila žalostna, cela družina potočnih rakov je pomrla zaradi neodgovornega ravnanja ljudi v bližnjem kraju. V potok so spustili nevarne industrijske odplake! Potočni raki pa za svoj obstoj potrebujejo kristalno čisto vodo. Morska ribica je bila vesela! To je bila tista ribica, ki je gledala Sončico na morju kako plava, plavala je kot mala ribica, še malo, pa ne bo več potrebovala »črva«, ki jo drži nad vodo. Ribica s srčkom je vsem na svetu po vodi pošiljala ljubezen. Saj veste, voda kroži. Ta ribica je dala v vodo ljubezen, kapljice so šle v oblake, iz oblakov so kapljice padale nazaj na ljudi in v zemljo in v potoke, reke in morja. Mala modra ribica pa je imela na sebi vijuge spiralne oblike, ta ribica je simbol energije, ki se pretaka od znotraj navzven. Mala modra ribica je simbol rasti, rojstva in širjenja zavesti.

Ko so bile ribice pobarvane, sta vila in Sončica popili še vsaka kozarec vode, takšno ustvarjanje tudi možgančke malo utrudi, z vodo jim povrnemo vso energijo, ki jo potrebujejo.

Končno je napočil čas za ribolov. Sončica se je usedla na rob struge potoka, vila pa je noge pomočila v potoček. Voda je bila prijetno hladna in tok ni bil preveč močan. Oh, kako so ribice veselo skakale iz vode, obračale svoje trebuščke in kazale vesele obraze. Nobena ribica ni bila žalostna ali jezna, saj je voda v potočku, ki teče mimo hišice čista. V njem plavajo račke in raste račja zel, tu so lepi kamni in med šopi trave, potoček veselo poje in poskakuje. Sončica je lovila ribice in jih spraševala kako je v potočku. »Je voda čista?« »Da!« So povedale ribice. »Je mrzla?« »Ne, ravno prava je za plavanje.« »Ali vidite kakšne smeti?« »Ne, vaš potoček je lep, hvala vam, da lepo skrbite zanj.« »Kdo vse stanuje v našem potočku?« Ribice so povedale, da so srečale tudi druge ribice in ena je celo videla Škrata Voda, kako je kukal iz tistega šopa trave in se smejal na vsa usta!

Sončica se je spomnila tudi tistih otrok, ki nimajo potočka ob hiši. »Kako pa naj se tisti igrajo ribolov in se pogovarjajo z ribicami?« je vprašala vilo. Ha! Pa se je ta spomnila. Lahko si na balkonu, terasi ali v atriju postaviš čeber z vodo in tam loviš ribice. Ali pa greš na izlet z očkom in mamico, ob kakšen potoček, reko ali jezero in tam sprašuješ ribice, kako skrbijo ljudje za vodo.

Sonce se je počasi odpravljajo spat in Sončica z njim, Vili je podarila topel objem v zahvalo, da sta skupaj preživeli tako zanimiv dan. Veliko novega sta se naučili.

Vila si je za lahko noč skuhala še dišeč Sivkin čaj, nekaj časa je še poslušala pesem čričkov in potonila v sanje. Morda pa se spomni kaj zabavnega bo počela jutri!

Za izdelavo ribic lahko uporabimo tudi druge materiale (stiropor, plastiko), poskrbimo, da ne bodo končali v reki, jezeru, potoku. Ko jih ne uporabljamo več, jih odvržemo v ustrezni zabojnik za odpadke.

Ribice iz lesa nam lahko pomaga izrezati očka, dedek, starejši bratec tako pri igri sodeluje cela družina. Vedno ustrezno poskrbimo za varnost.

Barvanje in oblikovanje končnega izdelka prepustimo otroški domišljiji.

Ribice privežemo na vrvico in krajšo palčko.

Namen igre je ozaveščanje o tem, kako pomembna dobrina je voda, kako pomembna je voda za naše telo, ozaveščamo skrb za ohranjanje čistih voda, kje živijo živali, pogovarjamo se o tem v kakšnih pogojih živali in rastline v naši okolici ne morejo živeti. V kakšnem okolju radi živimo vsi skupaj povezani v celoto.

Med igro nas otrok sam vodi tudi do drugih vprašanj, tako krepimo in ohranjamo njegovo povezanost z naravo in okoljem v katerem bivamo.