/11 /11

Žal pa so se ponovno prebudili tudi nadležni virusi, katerim se nisem uspela izmuzniti.

Uf, zelo naporen nedeljski večer je bil, ki sem ga preživela v družbi 'prijatelja' škafa in 'prijateljice' WC školjke. Dobesedno izžeta sem se tisti večer osredotočila le na dve lokaciji: pot, ki je morala biti brez ovir je potekala od spalnice do kopalnice in spet nazaj. Tako brez moči, s hudo slabostjo, sem pomislila, le kaj bi storila, če ne bi bilo Mateja, ki je tisti večer popolnoma prevzel mojo vlogo mame. Kako bi lahko poskrbela za Gaja, če v tistem trenutku še zase nisem mogla? Hvaležna, da sem virozo prestregla jaz in ne moj sinko, obdana s svojimi najbližjimi, ki so mi vedno pripravljeni pomagati, sem pomislila na mame samohranilke, ki nimajo v bližini ne partnerja ne svojih staršev, ki bi jim lahko priskočili na pomoč v takšnih in podobnih situacijah. Kako težko jim mora biti in koliko moči morajo imeti, da poleg sebe poskrbijo še za otroka. Resnično jih občudujem in spoštujem.

Ko sem tako sama s svojimi mislimi okrevala v postelji, sta se moja dva fanta zabavala v dnevni sobi. Vsake toliko časa sta nagajivo prikorakala v spalnico, me skušala zabavati in se spet odpravila nazaj. Moj mali navihanček je še premajhen, da bi lahko razumel, da se mamica ne počuti najbolje in da mora počivati. Ampak, nič hudega. Vesela sem bila njune družbe, če le za kratek čas. Tako rada bi se zabavala z njima.

Po nekoliko drugačnem, predvsem izčrpavajočem nedeljskem večeru, se je pričel nov delovni teden. Mojo jutranjo rutino vstajanja, skupnega zajtrka in odhoda v službo, je tokrat zamenjal krepilni spanec do 11. ure, Matej pa je namesto mene Gaja pospremil v varstvo k mojim staršem, saj sama nisem imela dovolj moči, da bi to lahko storila. Šele ko sem se popoldne za silo lahko postavila pokonci (najbrž je odveč omeniti, da stari slovenski pregovor prazna vreča ne stoji pokonci, še kako drži), sem se tudi sama opravila k njim na kosilo. Moj veselo razpoloženi malček  je igrivo skakljal okoli mene, jaz pa sem čisto brez energije, kot kisla limona, sedela poleg in skušala sodelovati, pri čemer pa nisem bila preveč uspešna.

Sem že omenila sonce? Da, zunaj je bil prelep sončen dan, nebo brez oblačka, novopečeni sosedje, moji in Gajevi prijatelji, so se igrali na vrtu. Ulica polna otrok, na svojih vrtovih pa so uživali odrasli. Pravi veseli pomladni živ-žav se je odvijal. Mojo vlogo zunaj pa je morala prevzeti Gajeva babi, medtem ko sem jaz vse svoje misli usmerila v čim hitrejše okrevanje, saj bi bil greh zamuditi še več takih sončnih druženj. Pozitivna misel, petnajstmesečna motivacija in železna volja so pripomogli, da dnevi niso več bežali mimo mene.