Praznični čas je lahko lep, a tudi čustveno naporen – še posebej, ko se vrnemo v vsakdan in zmanjka svetlobe, energije in veselja. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Ko lučke ugasnejo, občutki ostanejo

December pogosto povezujemo z bližino, smehom in skupnimi trenutki. Toda ko se praznični vrvež poleže, se marsikdo znajde v tišini, ki ni vedno prijetna. Vrnitev v rutino, manj druženja in občutek, da je bilo »nekaj lepega« konec, lahko prinesejo otožnost, nemir ali praznino.

To ni nič nenavadnega. Še posebej pri starših, ki so v prazničnem času pogosto razpeti med pričakovanja otrok, družinske obveznosti in lastno utrujenost.

Zakaj so prazniki (in čas po njih) lahko čustveno naporni?

Prazniki pogosto odpirajo teme, ki jih čez leto potiskamo ob stran. Samota je v tem času bolj opazna, konflikti v družini pridejo hitreje na plano, primerjanje z »popolnimi« podobami na družbenih omrežjih pa lahko poglobi občutek, da nismo dovolj dobri.

Ob koncu leta se mnogi ozremo nazaj in se sprašujemo, kaj nam ni uspelo, kaj bi lahko bilo drugače – in ta razmislek je lahko težak, če smo že sicer izčrpani.

Ko zmanjka svetlobe: sezonska otožnost

Pozimi imamo manj dnevne svetlobe, več smo v zaprtih prostorih, gibanja je manj. Pri nekaterih se to pokaže kot izrazita utrujenost, večja potreba po spanju, povečan tek (zlasti po sladkem) in občutek, da nimamo prave energije.

Pri večini ljudi se stanje izboljša s prihodom pomladi, pri nekaterih pa so težave izrazitejše in vztrajajo dlje časa.

Kako prepoznati, da gre za več kot slab dan?

Vsakdo ima občasno slabše dneve. Pozorni pa bodimo, če se več tednov zapored pojavljajo:

- dolgotrajna žalost ali praznina,

- izguba veselja do stvari, ki so nas prej razveseljevale,

- motnje spanja (premalo ali preveč),

- težave s koncentracijo in utrujenost,

- telesne težave brez jasnega vzroka,

- občutki krivde, nemoči ali brezupa.

Če se pojavijo tudi misli o tem, da bi bilo bolje, če nas ne bi bilo, je pomoč nujna in zelo pomembna.

Postpraznična praznina: povsem človeška reakcija

Po intenzivnem obdobju se telo in um preprosto morata umiriti. Prehod iz »polno dogajanja« v običajen ritem lahko deluje kot čustveni padec. To ne pomeni, da z nami nekaj ni v redu – pogosto gre le za prilagajanje na počasnejši tempo in manj dražljajev.

Kaj lahko naredimo sami (tudi z majhnimi koraki)?

Ni treba velikih sprememb. Včasih pomagajo že drobne stvari:

- manj pritiska, da mora biti vse popolno,

- redno gibanje (tudi kratek sprehod z vozičkom šteje),

- nova rutina po praznikih,

- stik z ljudmi, ki jim zaupamo,

- skrb za spanec in redne obroke.

Starši pogosto skrbimo za vse druge – a tudi naše počutje šteje.

Kdaj po pomoč?

Če občutki stiske trajajo in se poglabljajo, je pomembno poiskati podporo. Pogovor z osebnim zdravnikom, psihologom ali svetovalcem je lahko prvi korak. Na voljo so tudi brezplačne oblike pomoči:

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro)

Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24 ur na dan)

Prazniki niso merilo sreče

Ni nam treba živeti po podobah iz oglasov in družbenih omrežij. Dovolj je, da poiščemo tisto, kar nam v resnici prinaša mir – iskren pogovor, objem, trenutek zase ali preprost občutek, da smo dovolj takšni, kot smo.

Tudi zima ima lahko svetle trenutke. Včasih jih opazimo šele, ko si dovolimo biti prijazni do sebe.