/11 /11

Leta minevajo in mi postajamo iz dneva v dan starejši in modrejši. Tiste, rojene pod srečno zvezdo, na popotovanju po življenju spremlja družina, ki nam stoji ob strani pri vseh najpomembnejših odločitvah in prijatelji, brez katerih bi bili dnevi daljši. V družino se rodimo in je ne moremo izbirati, medtem ko si prijatelje izberemo sami. Zase lahko rečem, da so se vsa moja prava prijateljstva, ki so se obdržala do danes, razvila že dolgo nazaj, že v osnovni oziroma srednji šoli. Naše poti so se sicer vmes za nekaj časa razšle, danes pa smo z večino prijateljic spet našle skupno pot. Seveda se ne družimo več tako pogosto kot  včasih, vendar, ni pomembna kvantiteta temveč kvaliteta. S prijateljicami smo se tudi naučile oproščati občasna nesoglasja in ravno zaradi tega smo skozi vsa ta leta vzpostavile trdno prijateljsko vez.

Druga ob drugi, v dobrem in slabem

Tempo sodobnega življenja je tako hiter, da nam včasih onemogoča, da bi se morda le z manjšo pozornostjo večkrat spomnili na svoje bližnje, jih večkrat samo povprašali po njihovem počutju. Predramimo se šele, ko vidimo zaskrbljenost v njihovih očeh ali čutimo strah v njihovem glasu.

Minuli teden je prinesel kar nekaj ne preveč dobrih novic, s katerimi so mi »postregle« moje prijateljice, vendar kljub temu ostajam optimist. Premladi smo za bolezni in resnejše probleme, zato naj te lepo še kar počakajo. Zato, drage moje prijateljice, vedite, da vam stojim ob strani in sem z vami v lepih in malo manj dobrih trenutkih. Kar pogumno naprej. Verjamem, da se bo vse uredilo.

Novo rojstvo

Moj prijateljski krog pa je minuli teden zaznamoval tudi prečudovit dogodek. Gajev prijateljček Jaš je dobil bratca. Mali Vitan se je sicer odločil, da bo pohitel na svet – rodil se je kar dva meseca prehitro. Zahvaljujoč sodobni medicini pa mali korenjak že spančka v topli posteljici in pridno raste.

Prav mamica drobcenega novorojenčka me je pred kratkim navdušila za pisanje dveh člankov na temo rojstva drugega otroka. Z veliko vnemo in veseljem sem se lotila pisanja, saj sem želela ne le njej, temveč tudi ostalim mamicam, ki ponovno pričakujejo naraščaj malo namigniti, kako starejšega otroka pripraviti na dejstvo, da bo dobil bratca ali sestrico in kako si olajšati prve dni po porodu. Če ste mogoče prebrali članka, veste, da vsebujeta veliko koristnih nasvetov, kljub temu pa nekaj manjka. Pri pisanju sem se osredotočila predvsem na veseli dogodek in popolnoma izključila misel o morebitnih zapletih. Šele ko sem se po rojstvu malega Vitana pogovarjala z njegovo mamico, se mi je posvetilo. Ob številnih namigih in napotkih o tem, kako in zakaj si olajšati prihod iz porodnišnice, nisem nikjer zapisala kaj storiti, če se mamica z novim dojenčkom ne vrne domov iz porodnišnice tako hitro, kot je bilo sprva mišljeno. Zdaj vam lahko povem, da to ni prav nič prijetno.

Kje je moj bratec?

Veliki bratec Jaš ima že dobri dve leti. Pravo malo razumno bitjece, ki kljub zelo skrbnemu očku pogreša svojo mamico. Skupaj se vsako popoldne odpeljeta k njej in mlajšemu bratcu v Ljubljano na obisk. Ampak kje pa je bratec? V mamičinem trebuščku ga ni več. Pa tudi z njo v sobi ga ni. In zakaj ima lahko tista druga mamica svojega dojenčka pri sebi, njegova pa ne? Toliko težkih vprašanj v tako mali zvedavi glavici.

Ko mine čas obiskov in se družinica razide, pogumna mamica spet leži sama v svoji sobi. Njene misli potujejo od enega otročička k drugem. Ker sem človek, ki se z lahkoto vživim v vlogo drugega, se z lahkoto poistovetim tudi z njeno situacijo in občutki, ki jih ima. Kako težko ji mora biti, ko ob sebi ne more imeti svojih dveh malih zakladov. In starejši Jaš … prej tako navezana drug na drugega, nerazdružljiva, sedaj pa oddaljena več kot 60 kilometrov. In tako bo še kar nekaj tednov.

Draga Katja in Damjan, čeprav se vama zdaj dnevi zdijo dolgi in naporni, bo kmalu prišel čas, ko se bo vajina družinica končno lahko skupaj pocrkljala. Hiša bo kmalu spet polna otroškega smeha in veselja. Do takrat pa le pogumno naprej.