|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko te življenje preizkuša ...

Mojca Buh, 3.3.2011
Tri mesece po porodu sem med dojenjem otipala otrdlino na levi dojki. Mislila sem, da imam spet preveč mleka, a tudi, ko sem podojila, je bilo isto. Še danes ne vem, kaj mi ni dalo miru, da sem šla na dodatne preiskave. In diagnoza? Rak na dojki.

image
/11


 

Za vsako mamico je rojstvo otroka nekaj neprecenljivega, kar se ne da opisati. Rojstvo otroka ti sicer prinese dodatne naloge in večjo odgovornost, a nobena mamica ne bi za nič na svetu zamenjala tiste male štručke, ki ji jo položijo v naročje. Mala štručka, novo življenje, sad ljubezni.

 

Moja nosečnost

Moja nosečnost je potekala brez večjih odstopanj. V šestem mesecu nosečnosti so mi odkrili nosečniško sladkorno, zato sem bila do poroda na dieti. Prvih 14 dni je bilo težkih. Tehtanje hrane in kar naprej merjenje sladkorja, a ko se navadiš, ni problema. Čeprav se morda sliši čudno,  mi je na nek način nosečnika sladkorna uredila prehrano, zdrav način prehranjevanja.

Rodila sem s carskim rezom in lahko sem »ljubosumna« na mamice, ki rodijo po naravni poti. One dobijo svojega otročička takoj v naročje, jaz pa sem svojo štručko videla šele dvanajst ur po porodu - morda se je tudi zato najina vez kasneje oblikovala in utrdila. Vsi trije smo se hitro navadili en na drugega in uživali v družinskem življenju, ko nas je udarila novica.

 

Tri mesece po porodu

Tri mesece po porodu sem med dojenjem otipala otrdlino na levi dojki. Mislila sem, da imam spet toliko mleka (večkrat sem si ga morala črpati), a tudi, ko sem podojila, je bilo isto. Poklicala sem sestrično, ki me je pomirila in me opozorila, da bi lahko bil mastits. Še danes ne vem, kaj mi ni dalo miru, zato sem poklicala še svojega ginekologa, ki me je takoj naročil. na pregled. Sumljivega sicer ničesar ni videl, otipal, a me je preventivno poslal naprej v ambulanto za bolezni dojk, kjer so mi dopovedovali, da naj me nič ne skrbi, rekoč, da je lahko samo mastits, drugega ne more biti, saj sem po porodu. Vseeno pa so me naročili na ultrazvok.

Če bi čakala na pošto, ne vem kaj bi bilo, saj sem dobila pošto po operaciji. Vse skupaj mi ni dalo miru in vsak dan me je bolj bolelo, hčerka pa iz leve dojke ni hotela jesti. In po nekaj telefonskih klicih našega »tečnarjena« nam je le uspelo, da sem še enkrat šla na pregled. Takrat sem naletela na dr. Breclja, ki me je takoj poslal na punkcijo in na ultrazvok. Nisem razmišljala, kaj bi lahko bilo, ves čas, preprosto sem uživala s hčerko in možem, a naslednji pregled, nas je … dotolkel. Dr. Brecelj mi je povedal izvide punkcije – rak dojke. Ne vem ali sem se zavedala teh besed, spomnim pa se solz v očeh zdravnika, vse dokler nisem stopila iz ambulante in zagledala moža in hčerke. Takrat so se mi usule solze, besede rak, pa nikakor nisem mogla izgovoriti.

Naslednji dan sem bila že na preiskavah na OI in vse se tako hitro odvijalo, da nisem imela časa razmišljati, vendar ko čakaš na izvide, se ti vsaka ura, sekunda vleče. Hujše je tisto čakanje, negotovost, kot pa diagnoza. Ko enkrat izveš resnico, si postavljen na realna tla, veš pri čem si in takrat se začne borba za življenje. Moji izvidi so bili jasni. Čakala me je operacija, vzeli so mi dojko. Njej so sledile kemoterapije, obsevanja in biološko zdravilo Herceprin, ki ga bom prejemalo eno leto.

 

Operacija

Operacija je potekala brez zapletov. Marsikdo me je vprašal, kako sem sprejela dejstvo, da sem brez ene dojke in lahko odgovorim le, da kot da ne bi bilo nič. V bolnici sem čakala le, da grem domov (pa čeprav sem šla že drugi dan domov), želela sem iti k hčerki, k možu, svojim staršem, v svoje okolje, kjer so me čakali ljudje, ki so mi stali ob strani.

Nato sem začela s kemoterapiji, ki sem jih prenašala zelo dobro. Če me izguba dojke ni prizadela, me je izpadanje las, čeprav so me na to pripravili, čeprav sem pričakovala. Dokler mi je izpadlo malo las je bilo dobro, ko pa so mi v pesti ostajali šopi las, je privrelo iz mene. Vsak na svoj način prenaša terapije in spremembe na telesu. Sama sem dobro prenašala vse terapije. Seveda so stranski učinki, nekatere jih občutijo bolje kot druge. Meni večjih preglavic niso delale, edino žile so v tem času postale »boge« in vsakič težje je najti dobro žilo, ki bo sprejela novo dozo strupa v telo. Morda je bila moja največja preglavica okolica, ljudje. Ker sem dobro prenašala vse skupaj na zunaj, razen, da so mi izpadli lasje in da sem brez dojke (kar pa se oboje da dobro skriti), so velikokrat gledali name kot da mi ni nič in da lahko živim tako kot prej. Res je, da skušaš živeti kot prej, a bolezen te zaznamuje za celo življenje in vedno ostane strah pred ponovitvijo, čeprav o tem ne razmišljaš na glas. Želiš pa se ustaviti in spremeniti svoje življenje, kar pa »zdravi« ne razumejo.

 

Družina in prijatelji

Ko prvič slišiš besedo rak, pomisliš na smrt. Realno pogledano, ali ni res? Večina nas pozna samo ljudi, ki so za rakom zboleli, ne poznamo pa ljudi, ki so raka uspešno premagali. Zadnja leta se sicer veliko več govori o tistih, ki so raka uspešno premagali, a še premalo. Rak ne pomeni konec življenja, temveč začetek novega življenja. Vsi hitimo. Vse hočemo ponarediti, ne ostane pa nam časa zase, za naše mirno življenje. Ves čas smo v stresu in samo poglejmo, koliko bolezni je v zadnjem času in vsako leto več ljudi, ki zboli za rakom, na žalost nas je vedno več mlajših. Rak pa te ustavi.

Ko izveš diagnozo, se ti svet postavi na glavo in takrat potrebuješ ob sebi prijatelje, ki te podpirajo, ki so preprosto ob tebi. Zavedati pa se moramo, da to ni le tvoja borba, ampak borba cele družine. Rak ne prizadene samo tebe, ampak tudi ostale družinske člane. Mnogokrat je za njih veliko težje kot zate. Sama sem vedela, da imam le dve možnosti, se boriti ali obupati. Najlažje je obupati in pustiti vse, vendar tega ne moreš narediti. Komaj sem rodila, za menoj je bilo šele dve leti zakona, toliko novih želja, ciljev za življenje. Morala sem se boriti in izbrala sem drugo možnost – borbo.

Ne vem, kaj bo čez eno leto z menoj, ali čez deset let, a danes živim. Za družinske člane (partnerja, otroke, starše, brate in sestre) je veliko težje. V sebi se sprašujejo, ali ji bo uspelo, bo premagala bolezen, kako naj ji pomagam, kaj naj naredim. In zato bi se rada zahvalila možu, staršem, bratu in sestri ter vsem prijateljem, ki so mi stali in mi še danes stojijo ob strani. To leto ni bilo težko le zame, ampak za vse nas!

 

Nekaj nasvetov

Ne želim biti pametna, a rada bi vam položila na srce, draga dekleta, mame in žene, ne čakajte, če pri sebi pri svojem telesu opazite spremembe. Pravočasno odkriti rak, vam lahko reši življenje. Rak ni nalezljiva bolezen, čeprav se nekateri še vedno tako obnašajo in te raje odrivajo od sebe, da se ne bi česa nalezli. Čeprav sem imela okoli sebe toliko prijateljev, ki so me spodbujali, se mi je velikokrat zdelo, da so nekateri zbežali, gledali name kot na odpisano. Nekateri so mi rekli, saj nisem vedel, kaj naj se s teboj pogovarjam, kaj naj te vprašam. Si zato bežal/-a? Lahko bi se pogovarjala enako kot prej, imela bile dodatno temo, saj nas večina bolnic brez težav govori o bolezni.

 

Rak ti spremeni življenje. Ustaviš se in vidiš, da se nikamor ne mudi. Vse počaka, imamo pa le eno življenje, ki ga moramo izkoristiti. Od nas pa je odvisno ali ga bomo izkoristiti v popolnosti.

Ali vsak novorojenček takoj ob rojstvu zaj...
Običajno novorojenček takoj ko pride na svet, s prvim vdihom tudi zajoka. Mami je to prvi dokaz, da je z njim vse v redu...
37
Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
5
Masaža dojenčka je umetnost poslušanja
Masaža dojenčka je aktivnost, ki jo počnemo Z dojenčkom in ne NA dojenčku. Razlika je ogromna. Več o pravilni masaži doj...
4
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Romantični vikend samo za vaju na Krasu
Če s partnerjem obožujeta provansalsko in toskansko romantiko, vama zanju ni treba odpotovati v Francijo in Italijo, saj...
Najin zakon je dolgočasen: Kaj storiti?
Z zakonskim in družinskim terapevtom Edinom Durakovićem smo tokrat spregovorili o zakonu, ki postane rutina, je dolgočas...




ime
Lelly28 RR

kaj vam je oz. vam je bilo najbolj pomembno pri izbiri otrokovega imena?