/11 /11

Otroci naj ne bi umirali. Starši pričakujejo, da bodo njihovi otroci živeli in odraščali. Vsak roditelj pričakuje, da bo umrl pred svojim otrokom. Ne poznamo besede za starša, ki izgubi otroka, kot je v drugih povezavah: vdova ali vdovec, sirota. "Ko umrejo starši, izgubiš preteklost. Ko umre otrok, izgubiš prihodnost," je zapisal Elliot Luby.

"O smrti nasploh v naši družbi neradi govorimo, še bolj v senci pa je smrt na začetku življenja. Najpogosteje se molče preide preko smrti v materinem telesu ali smrti kmalu po porodu. Pripisujemo jo napaki narave, neljubim dogodkom, ki se v vsakem času lahko popravi z novo nosečnostjo. Ne pričakuje se, da starši, enako kot druge otroke, objokujejo zarodek, plod in novorojenega otroka," so v uvodu knjige Prazna zibka, strto srce zapisale njene avtorice.

Ena od štirih pretresljivih izpovedi, opisanih v knjigi, je tragična izkušnja Petre Urek iz Artič. Njena Brina bi 12. aprila prihodnje leto upihnila šest svečk. Umrla je po operaciji srca, stara šest dni.

Dve leti po porodu je Urekova zapisala: "Moja pot se je obrnila v drugo smer: poskušam pomagati mamicam in njihovim družinam, ki jih je življenje zaznamovalo s podobno bolečino. In to pot sem začela danes, ko sem se upala vrniti v obdobje obupa, razočaranja, bolečih spominov in jih deliti z vami."

Pred tremi leti so v Mariboru odprli park Polje belih vrtnic, pisali so knjigo, nastajalo je društvo Solzice. Urekova, njegova pobudnica, zdaj vzpostavlja stike z žalujočimi družinami. "Trenutno sem v intenzivnem stiku s štirimi družinami; dve sta izgubili otroka v zadnjih dveh tednih. Našo pomoč namreč poiščejo starši, njihovi sorodniki ali kdo drug v zelo različnih obdobjih. Nekateri že v času nosečnosti, ko izvejo za različne zdravstvene zaplete, ki vzbudijo dvom o preživetju. Spet drugi nas pokličejo več mesecev po smrti otroka in tudi dvajset let kasneje. Kolikor ljudi, toliko različnih bolečin, načinov žalovanja, spominjanja, psihičnih posledic ... Zaprtje vase in pestovanje žalosti traja različno dolgo, prav tako občutek krivde, nenehno spraševanje, "zakaj", zanikanje, da se je to res zgodilo. Menjajo se razpoloženja, ko se zdi, da si "pozabil", in vnovična brezciljnost življenja. Žalovati je zdravo, nujno, za žalovanje je potreben pogum in čas. Vsakomur pravim: predstavljajte si, da ste na poti skozi temen tunel. Nekje se bo končal in tam je svetloba. Po poti skozenj pa je včasih tako dobro, da nas kdo spodbuja ne hoditi sam," razmišlja Urekova.

Izguba otroka spremeni partnerski odnos; spremenita se oba, oba sta naporna. Ne drži vedno, da bolečina zbliža. "Dostikrat se partnerja razideta, še posebej, če nista bila poročena ali je bila njuna zakonska zveza krhka, če sta šibki osebnosti. Očetje želijo biti močni, možati. V njihovi naravi je, da radi "popravljajo", vendar v teh primerih ni "popravila". Spoštovanje čustev ni "daj, nehaj jokati" - bolje je molčati. Tudi "glej naprej" ni dober nasvet - tako pogostokrat svetuje okolica. Kako naj bi načrtovala dolgoročne cilje, ko pa me je že življenje od danes na jutri izčrpavalo?" se spominja Urekova. Brinina smrt ju je z možem še trdneje zbližala, za kar sta se morala oba zelo truditi. "Tudi za takšno odločitev je potreben čas, resnična pripravljenost obeh partnerjev. Sicer se rodijo "nadomestni" otroci, deležni psihičnega nasilja pretirane ljubezni, morda celo z enakim imenom. Ob spočetju "na vsak način še en otrok" so pogostejše tudi patološke nosečnosti, hujše so poporodne depresije. Obstaja še ena nevarnost, in sicer, da starši začno drugače sprejemati svoje prejšnje otroke." Ker je bilo v zadnjem času v kontekstu Drobničeve strategije zvišanja rodnosti zelo aktualno vprašanje abortusov, nanj odgovarja tudi Urekova. "V začetnem obdobju je odnos do žensk, ki se zavestno odločijo za splav, zelo agresiven. Takrat je nemogoče doumeti, da si nekdo ne želi otroka, ti pa si ostal brez njega proti svoji volji. Kasneje je odnos do tega pojava bolj razumen, upoštevajoč tudi druge dejavnike, ki ženske vodi v takšno odločitev."

Pomembno vlogo pri izgubi otroka odigrajo tudi drugi ljudje, vključno z zdravstvenim osebjem. Bližnji navadno žalujočega dobronamerno tolažijo z veliko besedami, ki ne dosežejo pravega učinka. "Kolikokrat bi več zaleglo odprto srce in samo dotik, stisk! Anketa, ki smo jo opravili na kongresu babic in medicinskih sester, pa je pokazala priznavanje negotovosti v takšnih situacijah tudi med strokovnimi delavci; celo v zelo visokem odstotku. In v resnici je tako. Da vam je otrok umrl, je težko povedati, zato se je najlaže zateči v papirje, ki jih je treba podpisati ali se posvetiti drugim, bolj "nujnim" opravkom. Tudi patronažne sestre, ki pridejo po porodu na dom, so v takšnih primerih pogostokrat negotove. Zato v društvu prirejamo izkustvene delavnice, predavamo in dobro sprejeti sodelujemo s porodnišnicami," pojasnjuje Urekova.

Starši, dodaja sogovornica, pa bi se morali bolj zavedati tudi svojih pravic. Med žalujočimi starši opravljena anketa je v okoli 80 odstotkih pokazala nepripravljenost na tragični dogodek oziroma na vse, kar sledi. Starši imajo pravico videti svojega otroka, se od njega posloviti, ga fotografirati, če želijo, se v miru odločiti, ali ga bodo upepelili ali pokopali. Navadno pa postopek papirologije teče prehitro. Kar 73 odstotkov staršev si je po prvem šoku premislilo in bi želelo videti otroka, a je bilo že prepozno, 71 odstotkov staršev pa je menilo, da pri zdravstvenih delavcih niso dobili dovolj spodbude za odločitev o zadnjem slovesu v porodnišnici.

V društvu Solzice poudarjajo še pomen spominov. Ob času otrokove smrti se nekateri starši želijo izogniti vsemu, kar bi jih boleče spominjalo nanj. Sčasoma so hvaležni za vse, kar jim pomaga ohranjati stik z njim. "V tujini so paketi za starše umrlih otrok že uveljavljeni. Tudi mi se zavzemamo zanje. Dobili bi jih v porodnišnici ali na centru za socialno delo, takoj ali čez določen čas, ko bi bili pripravljeni. V njem bi lahko bili odtis otrokovega stopala, pramen las, fotografija novorojenca, evidenčna zapestnica, zgibanka društva, knjiga ... Osebni predmeti bi služili kot dokaz otrokovega življenja, čeprav kratkega, in bi ponujali staršem možnost za žalovanje. Kajti spomini so vse, kar ostane od zaželenega otroka. In to je največja dragocenost," je prepričana Urekova. Dodaja, da se tudi zanjo spet bližajo težki dnevi. December je čas družinskih praznikov, nakupov igrač, obdarovanj, nasmejanih in razigranih otroških obrazov. In v radosti ob smrečici v krogu družine se v srce prikrade bolečina, želja, da bi bili vsi zbrani ...

Statistika: Inštitut za varovanje zdravja, Slovenija 2001. Vsaka sedma nosečnost se je končala z izgubo otroka. Živorojenih otrok 17.417. Med nosečnostjo (spontani splavi, druge patološke nosečnosti in mrtvorojenost) in do šest dni po porodu 2638 umrlih otrok. Dogovorna meja registracije mrtvorojenih otrok in spontanih splavov v Sloveniji je 500 gramov. V podatke niso zajete umetne prekinitve nosečnosti oziroma število dovoljenih splavov in število zunajmaterničnih nosečnosti.

Knjiga Prazna zibka, strto srce (2003) je prva knjiga v slovenskem prostoru, ki govori o izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Je delo žalujočih staršev (avtorice: Bernarda Zečević, Petra Urek, Suzana Kokol in Marija Cehner), nastalo v sodelovanju strokovnjakov s področij, ki so kakorkoli povezana z obravnavano problematiko. Namenjena je staršem, ki so doživeli to življenjsko izkušnjo, in vsem, ki so povezani z njimi; zdravniško osebje, sorodniki, prijatelji, sodelavci ... Izdajo v nakladi 1500 izvodov so omogočili izključno sponzorji. Sto izvodov je bilo brezplačno razdeljenih na naslove, ki bi lahko kakorkoli pripomogli k spremembam v mišljenju in odzivanju na to temo. Ostali izvodi so na zalogi v večjih knjigarnah ali na sedežu društva Solzice.

Ime društva Solzice simbolično spominja na Solzice Prežihovega Voranca. Da jih je natrgal, je zbral vse svoje moči, ves pogum, se spustil v srhljivo brezno, a se iz teme spet dvignil na svetlo.

Članek je bil objavljen v tedniku 7 DNI, 6.12.2006