|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Končno Mati! Kje je zdaj blaženost?

Tina Cipot Mal, 24.1.2010
Pod srcem je devet mesecev raslo bitjece. Zdaj je prikukalo na plano. A namesto blaženosti in vznesenosti se počutite žalostne, jezne, utrujene, nemirne. Se sprašujete, kaj je narobe z vami? Morda gre za poporodno stisko.
Ključne besede:

image
/11


Stiske po porodu niso redkost, saj se otožnost pojavi pri kar osmih od desetih žensk, ena do dve ženski od desetih pa po porodu postaneta depresivni. O tem, kako te stiske zaznati in reševati, je spregovorila dr. Zalka Drglin z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, ki se s tematiko ukvarja že vrsto let, je avtorica zloženke Angeli z mokrimi perutmi ne letijo in ena od ustanoviteljic podpornega telefona za mamice v stiski mamaZOFA (051/245 013), prek katerega tudi svetuje.


Zakaj se pojavljajo obporodne stiske?

Živimo v svetu, v katerem je materinstvo še vedno pogosto prikazano kot najbolj zaželen cilj ženske, ki ji bo v globoko zadovoljstvo in izpolnitev. Za nekatere ženske je morda res, hkrati pa nekatere med nami ne želijo biti matere in se odločijo za sebi lasten način življenja ter v povprečju niso nič bolj ali manj srečne kot tiste, ki so matere. Od trenutka, ko ženska zanosi, ter skozi nosečnost in po porodu ni kar naprej srečna in izpolnjena, ampak občuti tudi jezo, bes, nemoč, obup in vsakovrstna druga čustva. Kajti odločitev, da boš postala mati, s seboj nosi tudi odpoved prejšnjemu načinu življenja, vsaj v začetku pomeni tudi precejšnjo odvisnost od malega bitja in pogosto tudi socialno izoliranost. Tudi fiziološke spremembe, divji ples hormonov po porodu, neustrezno delovanje ščitnice, slabokrvnost – vse to je lahko povezano s slabšim počutjem. Za nekatere je lahko razlog dolgotrajnega duševnega trpljenja po porodu težak porod ali neustreznost porodne pomoči. Seveda so z novorojenčkom tu neprespane noči, telesna izčrpanost, spremembe v načinu življenja, ki so lahko bistveno večje, kot si po navadi predstavljamo. Številne ženske in njihovi partnerji se danes zavzeto pripravljajo na nosečnost, porod in življenje z otrokom. Na voljo so številni priročniki, revije in spletne strani. V določeni meri informacije resnično lahko olajšajo materinstvo in starševstvo. Odgovornost in skrb, ki ju imaš, ko postaneš mama, sta tako rekoč dosmrtni, a to še ni vse. Onstran tega se dogodijo v človeku tudi globoki tektonski premiki, za katere skoraj nimamo ustreznih besed. Pravzaprav se ne moremo povsem pripraviti na to, kako je, ko rodiš otroka. Kot človeška vez je to usodno razmerje – zaznamuje tako otroka kot mater, vsakokrat na specifičen in nezamenljiv način. V telesu nositi bitje, ki je hkrati del tebe, pa vendar nekdo drug, je izjemno. Roditi pomeni biti pripravljen na ločitev. In tu je zagotovo prostor čudenja in tesnobe hkrati – da bi otrok zaživel, mu mora mati podeliti dovoljenje, da obstaja sam zase in da gradi razmerja s svetom. To so drame materinstva, kjer se igra resna, krvava in fascinantna igra, kjer ni ponovitev in za katero v resnici nimamo popravnega izpita.


Kolikšen vpliv na pojavljanje stisk pa ima želja po otroku?

Morda je to laže videti v izjemnih primerih. Ženske ali pari, ki so imeli težave z zanositvijo in so se zdravili zaradi neplodnosti, lahko že v času nosečnosti prav zaradi te želje, ki je postala realnost, začnejo doživljati strahove ali na primer depresivnost. Vse fantazije o nosečnosti in otroku, ki so se napletale v dolgem času čakanja na dvojno črtico testa za nosečnost – in te so pri parih, ki so se za nosečnost dolgo trudili, toliko bolj močne – lahko sprožijo tesnobo. Vsekakor pa ne obstaja preprosta enačba. Morda imajo ženske, ki se bolj prepoznajo v materinstvu, s tem povezanih tudi več pričakovanj. Sprašujem se, ali imajo danes ženske res ustrezne pogoje, da svoje materinstvo živijo na način, ki bi jim bil kot posameznicam pisan na kožo.

Otrok je danes postal pravcati projekt. Vanj je usmerjene zelo veliko energije, tako očetov kot mater. Starši smo obremenjeni s tem, kaj bi mu morali zagotavljati, tako na materialni ravni kot tudi na drugih ravneh. Že v nosečnosti se sprašujemo o tem, kako bomo ravnali z njim, kaj bi bilo bolj prav, naj na primer spi v postelji staršev ali naj ga čim prej navadimo na spanje v lastni sobi. Tudi ko že preraste pleničke, se s posameznimi vidiki njegovega življenja zelo veliko ukvarjamo, skrbi nas njegova prehrana, ki mora biti »zdrava«, nadzirati skušamo njegovo gibanje in druženje, omogočiti želimo razvoj njegovih nadarjenosti, zato ga vozimo na številne dejavnosti. Nikakor ne zagovarjam ravnodušnosti do otrok, vendar bi rada opozorila, da ima tovrstno posvečanje otroku zagotovo tudi negativne plati tako za otroke kot za njihove starše.


Negativna plat je gotovo tudi nenehno spraševanje, ali delamo prav. Z rojstvom se začnejo dvomi ...

Kaj nam govori na videz sladka podoba ženske, ki v naročju ziba dojenčka? Kam je skrila svojo žalost, ki jo je doživela ob obisku v pediatrični ambulanti, kjer je izvedela, da je njen dojenček glede na tabele premajhen, ona pa si od vsega začetka prizadeva dojiti? Njeno samozaupanje je bilo v trenutku porušeno. Morda ima občutek, da sta njena nega dojenčka in skrb zanj, ki se jima popolnoma posveča, katastrofalno neuspešni, ko pa vendar »preproste ženske svoje otroke dojijo, ne da bi komplicirale«, kot so ji rekli. Ali ji lahko v očeh beremo razočaranje, ker je otrok drugačen, ker se drugače odziva, ga je morda težko potolažiti, ali pa z otrokovim zdravjem ni vse v redu in je nenehno v strahu zanj. Ali opazimo njeno zgroženost nad seboj, če čuti jezo do dojenčka ali če si v nekem obupanem trenutku zaželi, da ga ne bi nikoli rodila? In ob tem, da je bil otrok zelo zaželen in da imamo vsi skupaj velika pričakovanja, tako imenovano »mlado mamico« prevevajo negativni občutki in morda se začne spraševati, ali je z njo kaj narobe.


Kaj je torej narobe?

Vprašati bi se morali, kaj je narobe z idealom popolne matere, pa tudi z idealom popolnega otroka. Mislim, da je slednje precejšnja teža, ki jo nalagamo svojim otrokom. Izhaja ta idealni otrok iz naše družbe, ki je vse bolj obsedena s pravili, priročniki, strokovnjaki za vzgojo, nego in še s čim, ali iz nas samih, naše predstave, kakšnega otroka si želimo?

Iz obojega. Na eni strani smo starši zelo odvisni od strokovnjakov, od tega, kar znanost trdi, da je dobro za naše otroke. Za otrokovo zdravje skrbijo zdravstveni delavci, otroci hodijo v vrtce, kjer delajo strokovnjakinje, beremo revije in priročnike različnih avtorjev o vzgoji. Vzgoja in nega otroka sta se profesionalizirali, ker so posamezna področja prevzeli medicina, pedagogika, psihologija itd., starši pa pri tem sodelujemo. Strokovnjaki so nam v pomoč, hkrati pa gre tudi za subtilen nadzor. Če sem zelo konkretna: sodobno izvajanje zapovedi dojenja kot edine »prave« oblike prehrane dojenčka je izjemno jasen primer, kako so lahko medicinske ustanove mesto nadzora. V Sloveniji se edino doječe ženske »smejo« prepoznati v idealu popolne matere. To je način discipliniranja ženskih teles.


Toda popolni ne moremo biti, prav tako ne naši otroci.

Ne le da ne moreš biti popoln, tudi popolnega nadzora nad življenjem nimamo, mislim pa, da si ga tudi ne bi želeli. Zelo modno je govoriti o spoštovanju drugačnosti in v načelu se ustanove, ki se ukvarjajo z otrokom, deklarirajo kot take. Takole bi rekla: morda bi morali biti zaskrbljeni ob spoznanju, kako lahkotno in brez pravega odpora danes številni vidiki življenja postajajo programirani in s tem ploščati in dvodimenzionalni – za nas starše in za naše otroke.


Kdo zahteva idealno materinstvo?

Morda bi bilo celo preprosteje, če bi bila zahteva po idealnem materinstvu zgolj zunanja sila – bi že našle načine za upor. Stvari so ljubkeje zapletene – same čutimo, da moramo biti idealne matere. To je lahko izvor velikih stisk za žensko in posredno tudi za partnerja. Še vedno kdaj slišimo trditve, kot je »ženske, ko rodite, ne pozabite na partnerja, da se ne bo čutil zapostavljenega ali izključenega«. Nekako takole – najprej previjte pokakano rito, nato uspavajte svojega dojenčka, se hipoma prelevite v zapeljivo ljubico, pa še večerjo s svečami pripravite za uvod. Tako boste družino v krhkih časih držali skupaj s svojo ljubeznijo, pri tem pa ohranite stik s svojim delovnim mestom, no, ali pa takrat, ko otrok spi, napišite magisterij. Temeljito je treba pretresti tovrstne napotke. Nekaterim so okoliščine bolj naklonjene in načrtno vključijo v svoje življenje na primer študij. Vendar je dosti bolj običajno, da so ženske vsaj v prvem času preplavljene z nego otroka. Poleg tega se seveda temeljno spremeni odnos do partnerja. Živimo v majhnih skupnostih in skrb za dete je večinoma zgolj na plečih matere in očeta. Ženska je lahko telesno izčrpana, ker je bil porod težak in ker se vrstijo neprespane noči. Dojenje je povezano z zahtevo po nenehni prisotnosti, vsaj dokler se toliko ne ustali, da lahko mama naredi zalogo zmrznjenega mleka in si privošči odhod od doma brez otroka. Pogosto je čas, ki bi ga lahko posvečale sebi in svojim potrebam, zmanjšan na velikost mikrosekund. In v takih razmerah je toliko teže gojiti odnos s partnerjem. Na telefonu za obporodne stiske mamaZOFA svetovalke velikokrat spodbujamo: gojite ednino, dvojino in množino. Vzemite si čas zase, za tisto, kar v življenju počnete s strastjo in srcem, tisto, kar vas žene naprej. Že res, da obstaja neko začetno obdobje z otrokom, ki je bolj simbiotično, in za določen čas je čisto sprejemljivo, da potrebe posameznice niso v ospredju. Toda ženska mora iskati možnosti, ko bo lahko sama zase, neodvisna od otroka, in včasih pomaga, da si to uro (ali dan) celo načrtuje. Pri realizaciji načrta je treba vztrajati – odločite se na primer za tek, ker vas veseli in v njem uživate. Z odločitvijo seznanite svojce: dvakrat na teden, ob torkih in petkih, boste hodili s prijateljico na tek, in od tega ne odstopajte.


Kaj pa ženske, ki čutijo, da jim je materinstvo edini smisel?

Če bi bilo materinstvo edini smisel (ženske), potem je tale najin pogovor odveč. Morda posameznice ne vidijo zadovoljstva in smisla drugje v življenju. Pa vendar nas naša človeškost zavezuje, da (tudi ženske) iščemo v različnih smereh. Biti mama je lahko osrečujoče, na trenutke tako lepo, da se ti širi srce. In lahko je tudi tako hudo, da ti srce poka od žalosti. Za večino žensk je lahko občutek, da je njihovo materinstvo prekrilo vsa druga življenjska področja in prevladalo nad njimi, vir frustracij, nezadovoljstva in tudi depresivnega razpoloženja.


Kaj se dogaja z materami, ki se znajdejo pred dejstvom, da jih materinstvo ne izpolnjuje tako, kot so pričakovale, da jih bo?

V sebi se verjetno takoj začnejo spraševati, kaj je narobe z njimi, ko niso tako blažene in se ne skladajo z romantično materinsko podobo, ki jo prikazujejo družba, mediji, filmi.

Še vedno smo bolj ali manj priča idealizirani podobi in mislim, da bi morali veliko bolj realno pogledati, kaj skrb za otroka pravzaprav je. To je zelo naporna, čustveno in telesno izčrpavajoča naloga. Če je v popisu del in nalog ene osebe – pri nas je to največkrat še vedno mati – je normalno, da ji tu in tam vse skupaj preprosto zraste čez glavo. Začne goreti rdeča lučka: opozorilo, da ne moremo več, da same potrebujemo vir, ki nas bo napolnil z energijo. Da bi razumeli, o čem govorimo, lahko uporabimo naslednji primer: predstavljajte si, da ste uspešen odrasel moški z odgovorno službo. V nekem trenutku pa ste zaprti v stanovanju z osebo, ki je ne poznate, ki je popolnoma odvisna od vas, zanjo pa ste odgovorni 24 ur na dan. Zunaj je minus pet stopinj, če želite ven, greste lahko zgolj s to osebo. Naučiti se morate razumeti njene potrebe, izraža pa se tako, da joka ali pa na glas vrešči. Ne samo da ste zadolženi za to, da bo čista in sita, tudi zabavati jo morate in skrbeti za njen duševni razvoj.


To je seveda nekoliko karikirana podoba, pa vendar ...

Pretirano, vendar se nekaj podobnega zgodi ženskam, ko rodijo prvega otroka. To je tudi dišeče bitje z velikimi očmi, o katerem so sanjarile, ko je bilo še v njihovem telesu, in z njim večinoma že takrat navezovale stik. Večina žensk po rojstvu svojega otroka v rokah prvič drži novorojenčka. Ne obstaja noben materinski instinkt, ki bi jim povedal, kaj potrebuje. Tega se je treba naučiti, pri tem nismo vse enako dobre učenke. To je dolgotrajen proces z napakami, na katerih potem gradimo novo razumevanje in odnos. No, skrb za otroka utegne biti silno naporna in mestoma dolgočasna. Ko otrok zajoka, se odzoveš, ko vrže kocko, jo pobereš, začneš brati knjigo, pa se zbudi itd. To pomeni, da nisi več kreatorka svojega življenja, pač pa se odzivaš na otrokove potrebe. V teoriji to že razumemo, toda v resničnem življenju je to lahko precej frustrirajoče, še posebej za ženske, ki so vajene tega, da svoje življenje vzamejo v roke, ki so bile uspešne v poklicu, kjer so lahko uravnavale svoje zadolžitve in strukturo svojega dne. Številne ženske pričakujejo, da bodo ob pogledu na otroka, ki so ga pravkar rodile, začutile ljubezen. Pa se to velikokrat ne zgodi kar na prvi pogled! Nekatere bodo spoznale ta čudoviti občutek povezanosti šele pri četrtem ali petem mesecu. A ker je predstava o brezpogojni materinski ljubezni tako vsesplošna, se bodo počutile krive ali pa bodo mislile, da je z njimi nekaj narobe. Razrahljati moramo okostenele predstave o materinstvu in paziti, da ne patologiziramo vsega, kar se zdravemu razumu zdi nenormalno. Seveda pa je treba paziti, da pri tem ne spregledamo žensk, ki potrebujejo pomoč. Če ste v težavah, raziščite možnosti in poiščite, kar potrebujete – zaslužite si najboljšo pomoč! Pri nekaterih težavah z navezovanjem stika je na primer mogoče najti neki rizom, neko točko, ki povzroča težave, in pri tem so v pomoč na primer psihoterapevtske metode.

 

Kako opazimo, da nekaj ni v redu? Kako se kažejo stiske?

Vsi vemo, da smo kdaj dobro in kdaj slabše razpoloženi. Če pa se znajdemo na točki, ko rečemo: »To nisem več jaz, nekaj čudnega se dogaja z mano, ne prepoznam se več,« potem pa teh opozoril ne smemo spregledati. Za poporodno otožnost, ki se navadno pojavi v nekaj dnevih po porodu, so značilne nenadne spremembe razpoloženja, ženske nenadoma planejo v jok, potem pa se kaj kmalu spet smejijo, lahko čutijo tesnobo, so razdražljive, ranljive, imajo težave s spanjem. Počutje se na srečo pri večini v tednu ali dveh izboljša samo od sebe. Kadar traja dlje, gre lahko za resnejše težave. Pogosto govorimo o poporodni depresiji, v resnici pa je spekter stisk precej širši. Za depresivnost so značilni nemoč, žalost, obup, pomanjkanje volje do življenja. Nekatere ženske ne morejo jesti, pa ne zato, ker ne bi imele časa, pač pa jim ne tekne, ali pa se jim tek neobičajno poveča. Nekatere ne morejo spati, pri tem pa ni vzrok otrokov ritem prebujanja. Prav značilno je zbujanje zgodaj zjutraj, z občutkom tesnobe, neprespanosti, teže v prsih. Tu so še panika, huda zaskrbljenost za otroka, tuje in bizarne misli, misli o poškodovanju sebe ali otroka. Ko tako počutje vztraja nekaj časa, denimo štirinajst dni, je to znak, da je treba nekaj storiti. Bistvo depresivnosti je nezmožnost uživanja v življenju. Seveda, če si utrujen, težko uživaš in pač nisi strašno dobro razpoložen ... A če se ne zmoreš več nasmejati, če si čisto brez energije, če ne uživaš v stvareh, ki jih imaš po navadi rada, potem se je treba lotiti reševanja težav.

 

Ali partnerji zaznajo, da se z žensko nekaj dogaja?

Pogosto so partnerji tisti, ki prvi opazijo, da nekaj ni v redu. Vendar je lahko tako soočenje tudi boleče, ko ženske slišijo: »Daj, zberi se že enkrat, kakšna pa si!« Ženske se same pri sebi počutijo krive še zato, ker nič ne naredijo. Toda značilnost depresivnega razpoloženja je v tem, da imaš občutek, da ne moreš nič narediti. To je lahko hud začarani krog.


Kakšne so rešitve?

Odvisne so od tega, s kakšnim problemom se soočamo. Zato tudi ni univerzalnih rešitev. Prvi korak je zagotovo to, da se ženska komu odpre. Ni nujno, da so to partnerji, če ti niso informirani, za kaj gre. Tako denimo ženska tvega, da bo slišala: »Kaj pa ti je hudega? Si doma, otroka nahraniš, ga uspavaš, uživaš z njim ... Jaz pa moram v službo, ali sploh veš, v kakšnih pogojih delam! Ti pa se pritožuješ.«


Pogovor torej pomaga, kaj še?

Treba je iskati pot med ljudi, ki so ti blizu, ki ti dajo energijo, podporo, razumevanje. Morda spoznati novo skupino ljudi: v Ljubljani so mamice denimo organizirane v podpornih skupinah Začetnica ali v posebnih samopomočnih skupinah za ženske z obporodno stisko. Morebiti je treba iskati nove odnose, neodvisne od tistih, ki jih že imaš doma. Zelo pomembno je, da ženske že v času nosečnosti poskrbijo, da bodo po porodu mobilne, da ne bodo nenehno zaprte med štiri stene. Kako bo s prevozom, bodo imele svoj avto? Če ne, kako je z javnim prevozom? Dobro je razmišljati o praktičnih rešitvah. Pomembno je, da se partnerja pogovorita, kako se bosta organizirala. Morda je dobro povprašati, kakšne rešitve so našli prijatelji ? morda imajo občasno varuško ali pa na pomoč priskoči babica. Druge rešitve kot to, da ženska začne razmišljati o sebi kot o posameznici, ki si zasluži živeti polno življenje, ni. Treba je začeti dobro skrbeti zase. Naj ženske delijo skrb za otroka z drugimi odraslimi. Nekaterim ženskam dobro dene pomoč usposobljenih svetovalk, pomoč lahko poiščejo v psiholoških ambulantah. Pri resnejših stiskah bo morda potrebna pomoč psihiatrov – ti lahko predpišejo antidepresive. Nekateri od njih so dovolj varni, da jih lahko matere jemljejo tudi, če dojijo. Prebrala sem ogromno literature o vrstah pomoči ob obporodnih stiskah v tujini in na podlagi svetovalnih izkušenj moram reči, da je za večino žensk pomembno, da spregovorijo o svojih občutkih, da se družijo z drugimi materami. Morda bodo ugotovile, da niso edine. Če svoje občutke zanikaš …


… boš nervozna, nesproščena in s teboj bo tak tudi otrok, kajne?

Da, vendar včasih take izjave občutke krivde še povečajo. Otrok morda spi zelo malo ali pa se kar naprej prebuja, okolica pa je mnenja, da je mati živčna in da otrok zato ne spi. Treba je »resetirati« način razmišljanja, da je prvi otrok, potem mož, potem babica, tete, mačka in rastlinice in nekje na koncu tudi jaz. Ne samo zaradi tega, ker je to dobro za vse, ampak predvsem zato, ker je to dobro zate, ker si odrasla oseba, ki je tega vredna. V sebi je treba slišati glas – pomembna sem. Ne zato, ker sem mati otroka, ne zato, ker sem partnerica. Ampak zaradi same sebe.


Članek objavljen v Otrok in družina, maj 2005

Nega dojenčka: Kako spodbuditi očeta?
Če si zares želite, da se bo oče polno vključil v nego dojenčka, se morate že kar takoj na začetku sprijazniti, da bo vs...
9
Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
6
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
5
Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kako naj mamica shaja z izčrpanostjo
SOS vodnik za mlade mamice, ki od utrujenosti in skrbi za otroka pozabijo poskrbeti zase.
Menstruacija po porodu
Kaj je čišča in kdaj nastopi prva menstruacija po porodu? Zakaj nekatere mamice dobijo menstruacijo kljub temu, da polno...




Dopust
Siana

Kam s 4-letnim otrokom na morje?

Slovenska obala (26%)

Hrvaška obala (59%)

Drugo (15%)


Število vseh glasov: 73

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!