/11 /11

Najprej prvi pogled na malo pikico v 6.tednu, potem nestrpno pričakovanje vsakega UZ-ja posebej,vse skupaj je bila res čudovita izkušnja, ki je postala še lepša s prvimi brcami, ki so postajale vedno močnejše in močnejše...Tako je moj mali pikec vedno bolj opozarjal nase, mamica pa je bila z vsako brco in boksom še bolj srečna in vesela, ker je vedela, da se pod njenim srčkom razvija drobno miceno bitjece, ki z njo čuti, diha, se veseli in žalosti...

Do 30 tedna je bilo vse lepo in prav, potem pa se je začelo otrdevanje trebuha, ki je postajalo vedno bolj pogosto, vedno bolj me je tiščalo navzdol, pri tem me je špikalo in bolel me je križ. Ginekologinja mi je zabičala počitek in predpisala buscopan tablete. Vendar pa ni nič kaj dosti pomagalo, križ me je vedno bolj bolel, mali je vedno bolj pritiskal navzdol in vedno manj in manj intenzivno je brcal... Pri 35.tednu sem opozorila ginekologinjo, da mi vse skupaj ni prav nič všeč, zato me je napotila na CTG...Tam pa se je vse skupaj začelo.

Najprej so ugotovili nepravilnosti pri Majčkovem utripu, zato so se odločili, da me zadržijo in imajo pod kontrolo... Nisem vedela točno kaj se dogaja. CTG smo ponovili zvečer, kjer je bil sicer Majev utrip ok, zaznali pa so se že moji popadki, ki jih seveda nisem čutila. No naslednje jutro so me spet poslali na CTG kjer se ni več normalno zaznaval utrip oziroma z vsakim mojim popadkom je bil slabši ali čisto izginil. Takrat je mene postalo pošteno strah. Poslali so me na amnioskopijo, kjer so ugotovili, da se je bila plodovnica že zelena. Takrat se je začelo...

Takoj so me poslali v porodno v upanju da bom mogoče le rodila po naravni poti. Groza me je bila ob vseh tistih začudenih pogledih babic in ginekologov, ko so si ogledovali izpis CTG-ja, tisto prikrito pomirjanje...utrip malega je bil iz minute v minuto slabši. Potem pa kar naenkrat slišim: »Nujno na CR, drugače ga izgubimo«. Tako so hitro pripravili operacijsko. Ko sem se zbudila iz narkoze sem čakala še dve uri, da sem lahko prvič zagledala svojega sončka. Dve uri groze in strahu, ko nisem vedela kako je z mojim sončkom. Kakšne travme sem doživljala... Ko veš, da je bilo življenje tvojega malega sončka na nitki...vsaka minuta je štela... Potem so mi ga, po temeljitem pregledu le prinesli. To je bil moj trenutek nepopisne in neizmerne sreče - da sem svojega pikca lahko držala v rokah, ga poljubila in močno stisnila k sebi. Bil je tako majcen, zaostajal je v rasti in bil čisto zahiran. Pa vseeno mi ni bilo pomembno prav nič drugega, kot moj mali pikec, ki mi je polepšal življenje in kateremu sem s ponosom postala mama.

Res je lepo Maj-a dočakati že aprila.

Teja.