Easy si želi z nami

Previjanje malce drugače

Zabava na poti do cilja

V mesto na kosilo

/51 /11

Seznam nujnih dopustniških potrebščin je bil napisan šele v sredo, pranje gore perila je potekalo na deževen četrtek (še sreča, da obstajajo stroji za sušenje perila), glavni del pakiranja je bil izveden v petek zvečer. Začelo se je odštevanje ur do odhoda.

Dan pred odhodom sva se z Gajem pogovarjala: „Gaj, jutri gremo pa na morje.“ Prestrašeno mi je odgovoril: „Ne, ne.“ „Kako ne?“ sem se začudila. „Ali nisi vesel, da bomo cel teden skupaj. Jaz, ti in oči?“ Sledil je širok vesel nasmeh. To je bilo to, torej, malček se je za trenutek ustrašil, da ga ne bova vzela s seboj.

Pogovor sva nadaljevala v stilu, kako se bomo peljali z avtom, kje bomo bivali in o tem, kako bomo čofotali v vodi. Smešno, ampak mislila sem, da moja mala brihtica ne razume, kaj točno govorim, ker je tako vztrajno odkimaval z glavico, kadar sem omenjala plavanje v morju. Že prvi dan dopusta pa sem ugotovila, da me je čisto dobro razumel. Ampak, pustimo to za prihodnjič.

Čas za odhod

Tako je prišel večer. Ob polnoči je bilo že vse pripravljeno za odhod. Le še nujni nočni počitek in gremo! Ko se je Gaj zjutraj zbudil, smo se odločili za umirjen štart. Počasi smo se oblekli in odšli proti avtu. Tam nas je že čakal kuža Easy, ki je žalostno gledal izpod sovoznikovega sedeža: „Ali me ne boste vzeli s seboj?“ je govoril njegov pogled. Žal Easy, tebi bi bilo na morju prevroče, saj bomo kmalu nazaj.

In tako smo se odpeljali, nekaj čez osmo uro zjutraj, ko so se kolone turistov nekoliko umirile. Tekoča vožnja po vijugasti Kolpski dolini je Gaja kmalu uspavala in spal je vse do počivališča pred Zadrom. Tam pa je bil čas za akcijo. Kako vesel je bil najin fantek, ko je zagledal prečudovita igrala. Tekal je od enega do drugega in veselo vriskal.

Postojanka je bila namenjena tudi obvezni menjavi plenice. Ampak, kje? Si lahko mislite, da na tako ogromnem in urejenem postajališču nisem našla previjalnice! Morda sem jo spregledala, morda je res ni bilo. Še sreča, da sva z Matejem zdaj že tako spretna, da lahko takšne stvari opraviva brez posebnih miz, klopi oziroma podobnih olajševalnih pripomočkov.

Prihod na cilj

Na Gajevo žalost, smo kmalu zapustili igrišče in se ponovno usedli v avto. Po treh urah vožnje je bil vožnje že pošteno naveličan. Tudi jaz sem že komaj čakala, da se po nekaj letih spet vrnem v priljubljen kamp ob morju. In končno sem jo zagledala, tablo, ki je naznanjala naš prihod v Biograd (na moru). Naj se začnejo počitnice, ki smo si jih letos zares zaslužili.

Prihod na cilj je letos potekal malenkost drugače kot do zdaj. Po navadi smo se najprej ustalili, znosili stvari iz avtomobila v sobo in tako dalje. Letos je bila na prvem mestu hrana. Kot pravi lovci smo se najprej odpravili poiskati kaj za pod zob.

Odpravili smo se naravnost v mesto. Med sprehodom sva z Matejem občudovala, kako se je mesto v le nekaj letih turistično še bolj razvilo. Najin radoveden malček pa je opazoval nekaj drugega: „O, ladja. Še ena.“ se je čudil, medtem ko je med sprehodom po pomolu občudoval »hiše« na vodi. Toliko novih in zanimivih stvari je bilo kar naenkrat okoli njega.

Ampak, to je bil šele uvod v naše morske dogodivščine …

VAS ZANIMA, KAJ VSE JE DRUŽINICA DOŽIVELA? PREBERITE V NADALJEVANJU ...