/11 /11

Ampak biti družinica, kmalu postane dolgočasno. Vsi naši prijatelji imajo že najmanj dve kobacajoči se kepici oziroma dva pobalina. In tako se jaz ozrem po svojem sicer pridnem in sploh super fantku, ki se sam samcat igra s kockami. Takoj nato pa se proseče zazrem v obraz svoje najdražje temnolaske. Tale očka bi imel še enega otročička. Če je mogoče plavolaso punčko s kitkami.
 
Družinica
Pred kakimi petimi leti se mi je življenje umirilo. Nič več sestankov, hitenja, jutranjega grizenja nohtov, zavezovanja kravate, čiščenja japonk ali likanja kratkih hlač. Vse se je umirilo. Ostala je samo še ena sama samcata dejavnost. Pred kakimi petimi leti sva namreč z mojo najdražjo temnolasko poskrbela za sicer komaj omembe vreden dvig slovenske natalitete in si omislila enega lumpa. In malo dete se je po devetih mesecih premišljevanja le spremenilo iz plavalca v raziskovalca suhega sveta. Prvi meseci so bili fantastični. Vse je bilo podrejeno le malčku in moji dragi soprogi in meni. Mali lump je spal in jedel in spal in jedel in podrl kupček in spal in jedel in podrl kupček in tako naprej. Jaz pa toliko televizije nisem gledal še nikoli v življenju, pri čemer naj dodam, da nisem ravno amater v tej športni disciplini. Že pri dvanajstih sem namreč znal na pamet televizijski program vseh štirih takratnih programov.
 
Najin mali piškotek se je rodil in poskrbel, da sem vse svoje sezname dnevnih opravil ročno zalučal v koš in se posvetil samo še mamici in malemu fantičku. Nato je fantek rasel in rasel in začel hoditi. In skakati s kavča. In govoriti. In gledati knjigice. In sestavljati robotke. Življenje je zopet postajalo hitrejše, vsak ponedeljek sem se zopet potopil v vrtinec, ki me je bolj ali manj prežvečenega izpljunil vsak petek popoldne. Danes je ta mali fantiček postal fantek, ki bo šel jeseni že v šolo.
 
Družina
Potem pa sva si z mojo še vedno najdražjo temnolasko omislila še enega fantiča. Postali smo družina. Iz tričlanske smo se nadgradili v štiričlansko. In tisti, ki je to najbolj občutil, je bil najin petletni prestolonaslednik. Kar naenkrat ni bil več glavni v družini. No, saj se mu je to tako ali tako vedno le zdelo, v resnici je v naši družini glavna moja najdražja soproga.
 
Ker sva z mojo drago vedela, da bo z novim bratcem prišlo do sprememb v njegovem življenju, sva še s trebuhom in s široko razširjenimi očmi poslušala zgodbe in prigode najinih prijateljev o tem, kako starejši otroci sprejemajo mlajše. Zgodbice so bile vseh vrst; od silno nežno simpatičnih, ko se prvorojenka niti ponoči ni hotela ločiti od novorojenčka, tako da je celo doječa mamica komaj prišla na vrsto za crkljanje malčka, do skoraj krvavih, ko je moral biti novi član družine prav fizično ločen od sicer tudi s čokoladami podkupljenega prvorojenca.
 
Ko je bil najin novi mulo še v trebuhu, sva s ščepcem starševske čarovnije in izdatno mero manipulacije že začela navduševati najinega prestolonaslednika nad prihajajočim novim Zemljanom. Želela sva, da najin fantek ne bi (prehitro) ugotovil, da ni več v središču pozornosti. V bistvu je bil po rojstvu malega bratca deležen še več pozornosti kot v obdobju, ko smo bili še družinica. In nove pridobitve ni sprejel niti s pretiranim navdušenjem niti ni bilo treba kupovati čokolad za podkupovanje.
 
Se je pa zgodila sprememba. Najin veliki sin je namreč zdaj veliko več očijev kot prej. Čisto samodejno je namreč v naši družini nastala delitev otrok na očijevega in mamičinega otroka. Mamičin otrok je tesno (in dobesedno) prisesan na mamico. In očka nima veliko stikov z maminim otrokom, saj so njegove roke popolnoma zasedene z očijevim otrokom. Ker moja draga temnolaska veliko bolje doji od mene, smo se namreč odločili, da bom jaz vozil prestolonaslednika v vrtec in na plavanje, rolanje, drsanje, kolesarjenje in v knjižnico ter Hišo eksperimentov. Je pa fino, ko me moja predraga občasno postavi pred dejstvo, da rabi tri ure zase in se jaz odpravim na igrišče z dvema fantičema (in frutkom). Takrat se res počutim pravi očka – ko hkrati piham prvorojencu krvavo koleno od silnega zavijanja na rolerjih in čistim drugorojencu pesek iz ust.
 
Polnopravno članstvo
Danes je najnovejši član naše družine star že sedem mesecev in kakšen mesec nazaj smo mu izdali osebno izkaznico. Izdelali smo še eno dodatno, domačo – o polnopravnem članstvu v družini. In zelo naju veseli, da je poleg najinih podpisov na izkaznici tudi velikotiskani podpis najinega prvorojenca. Zaenkrat kaže, da ga starejši brat ne bi vrnil v porodnišnico. To, da otrok ne nosijo štorklje, namreč ve, ker je že velik!

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Maj 2009