/11 /11

Preden opravi veliko potrebo, ga ščipa v trebuščku in popusti le, ko napolni pleničko. V zadnjem tednu smo porabili že kar trojno število plenic in oprali štirikrat več perila kot običajno. Ja, tako je, ko ima otrok drisko.

Na obrazek mojega »bubančka« se sicer že vrača nasmeh, energija pa še vedno ni čisto prava. Temu primerno je tudi njegovo vedenje. Veliko crkljanja oziroma z drugimi besedami nošenja v naročju, kar je zame že pravi fitnes izziv. Poleg naročja pa mali Gaj potrebuje tudi večjo merico »druženja« s svojimi, sicer »spalnimi pripomočki«.

Skoraj vsak otrok si izbere nekaj, kar je le njegovo. Predmet, ki mu pomeni največ, ki ga obožuje in brez katerega težko zaspi. Moj fantek se je tako kot risani junak Charlie Brown in Jeanine (Big Brother) odločil za odejico. Zanimivo, zares! Ko je bil še manjši, je imel poleg sebe v posteljici vedno plišasto igračko, ki pa je skoraj ni opazil. Nekega dne pa, kar naenkrat, ni želel iz rok izpustiti točno določene odejice. To je bil znak, da si je izbral svoj predmet, ki mu služi kot nadomestek bližine staršev, vir udobja in miru. Ampak, zakaj ravno ta odejica, ki na otip niti ni tako prijetna kot kakšna druga? Očitno ima njegova »izbranka« v sebi posebno energijo, ki ga privlači, zagotovo pa ima nanj blagodejni učinek, saj jo po stanovanju vedno nosi in močno stiska kadar se ne počuti najbolje oziroma kadar je zaspan. Kadar je razlog zanjo huda zaspanost, stisku k njej vedno sledi zadovoljen vzdih. Radovedne okice zamižijo in fantek že sladko spi.

Doma je postala odejica že skoraj nepogrešljiva. Na srečo je drugje niti ne pogreša. Gajeva »deka« v zadnjem času postaja že prava obsedenost. Najraje bi jo kar večino dneva vlačil s seboj. Zato se z Matejem trudiva, vzgojno seveda, da jo resnično dobi le »po potrebi«. Če ni pravega razloga zanjo, jo pospraviva v omaro, na polico, kjer je ne doseže. »Deka, deka« se postavi k omari in kaže naj mu jo podava.

Poseben ritual ima zjutraj, ko se zbudi in se še malo pocrklja v svoji posteljici ali pri naju. Nato vstane in se odpravi novim dogodivščinam naproti. Najprej odloži na vzglavnik v svoji posteljici svojo »dudiko«. No, kdaj pa kdaj se tudi zgodi, da se ne more takoj odločiti ali bi jo dejansko tam pustil ali ne. Malo jo še »podudla«, kot radi rečemo v šali, šele nato jo nese proti vzglavniku, vendar je ne izpusti takoj. Še malo jo da v usta in jo naposled le odloži. Čisto drugače pa je z odejico. Od nje se ne more tako hitro ločiti. Stiska jo k sebi in nemalokdaj z njo pobegne iz sobe v kuhinjo. Tam se uleže na tla in se še malo pocrklja. Nato vstane, se odpravi na drugo mesto in ponovi jutranje prebujanje. Šele ko je zares buden in se počuti dobro, jo izpusti iz rok. Takrat je čas, da jo hitro pospravim in mu razložim, da jo bo spet dobil, ko jo bo potreboval za spančkanje.