/71 /11

Nekega sončnega dne lansko pomlad, ko me je aprilsko sonce spomnilo, da se bliža novo poletje, me je prešinilo znano vprašanje: »Kam pa letos?« Toda takoj sem se ustavila, ker bo letos najino že skoraj tradicionalno poletno potovanje z avtom po Evropi verjetno odpadlo. Jeseni se nama je namreč pridružil mali Filip, zato bomo počitnikovali nekje v Istri, junija ali septembra, v apartmaju, kot se za mlado slovensko družinico pač spodobi. A ta misel naju je kar malo prestrašila in sva rekla: «To pa ne!« Južni Evropi sva se zaradi vročine odpovedala, zahodno sva doživela že večkrat, torej sva se odločila za vzhodno. Češko sva sicer že obiskala, a je vedno zanimiva.

Strahovi so z Griševo pomočjo padali eden za drugim. Ker Filip ne mara vožnje z avtom, je lupinico zamenjal avtosedež in njegova radovednost je premagala nelagodje. «Kaj bo pa jedel?« To smo reševali z dojenjem, s stekleničkami, z občasnimi kupljenimi kašicami in z improvizacijo. «Kje bo pa spal, če sploh bo, seveda?!« To smo reševali z zložljivo posteljico, vozičkom, avtosedežem in seveda z naročjem. Utrujenost zaradi doživljajev je opravila z zbujanjem (in ga je bilo manj kot doma!). »Kaj bova pa midva počela?« Podnevi smo uživali skupaj, zvečer pa je Filip povečerjal, se napil mlekca in trdno zaspal. Namesto v postelji se je prvi del noči prijetno guncal v vozičku, tako da smo skoraj vsak večer preživeli zunaj. Največkrat smo se izgubljali po ulicah mest in uživali ob odličnem češkem pivu in v skupnih trenutkih, ki jih sicer mladi starši, bodimo iskreni, kar malo pogrešamo.

Svoje navade spanja v poceni hostlih, penzionih in kampih zaradi Filipa nisva opustila. Takoj prvi dan v kampu v Brnu pa mi je bilo ob pogledu na zastarel, vlažen in smrdeč bungalov žal za to odločitev, a se je na koncu vse dobro izteklo. V praškem študentskem domu, poleti preurejenem v hostl, smo bili deležni pomoči zaposlenih in prijaznih pogledov množice ameriških mladcev, ki so «odkrivali Evropo«. V Češkem Krumlovu pa se je zasebni penzion izkazal za čudovito hišico v jedru mesta.

Seveda sva pazila, da vožnje ne bi bilo preveč za en dan. Prvi dan smo brez zapletov prišli do 500 km oddaljenega Brna, saj je Filip skoraj vso pot prespal, vmesni postanki pa so bili polni crkljanja in divjanja. Vsak drugi dan sva načrtovala 3- do 4-urno pot, tako da smo iz Brna, preko Kutne Hore prišli v Prago in čez dva dneva s postankom v Taboru do Češkega Krumlova. Pot nazaj je bila sicer malo bolj naporna, saj je fant pričakoval več od dolgočasnega sedenja v avtu, a velika vreča igrač, knjigice in glasba pomirijo celo osemmesečnega energije polnega fantiča. Vmesni postanek v Linzu sva midva s Filipom izkoristila za sprehod, tehnološko usmerjeni del družine pa si je ogledal muzej Ars Electronica Center. Čez pet let se gotovo vrnemo. Muzej je zanimiv tako za otroke kot odrasle, saj prikazuje najsodobnejše tehnologije in odkritja na prijazen in razumljiv način.

Med potjo je zagate z lakoto reševalo dojenje in občasne stekleničke adaptiranega mleka. Druga polovica prvega otrokovega leta je glede hranjenja mogoče najbolj zahtevna, saj je to čas privajanja na novo hrano. Pa kljub temu ni bilo težav, čeprav Češka ne slovi ravno po svoji kulinariki. Veliko sadja, občasna steklenička bio kašice, cmoki, krompir in Filipov trebušček je bil zadovoljen. Najin pa tudi ... Nekajkrat smo si privoščili tudi prijeten piknik na travi.

Tudi s »profesionalne« plati sva prišla na svoj račun. Jaz sem poskrbela za ogled najpomembnejših umetnostnozgodovinskih spomenikov. Filip je celo prepričal precej neprijazne upravitelje hiše Tugendhat v Brnu, da so nam dovolili ogled brez, sicer obvezne, rezervacije. Tako smo si modernistično mojstrovino arhitekta Miesa van der Roha ogledali ob javnem vodstvu (drugače tudi ni mogoče), Filip pa je ob tem zabaval ostale obiskovalce. Praške Hradčane smo izkoristili za prijeten sprehod, kjer kljub množici turistov, najdeš tišje kotičke. Katedrala svetega Vida je gotska mojstrovina vredna ogleda, pa še prijetno te ohladi od poletne vročine. Mesto pod gradom je živo in zanimivo za potikanje (samo potiskanje vozička je občasno bolj naporno zaradi stisnjenih uličic z vegastimi tlemi). Tudi cerkev v bližnji Kutni Hori je izjemen spomenik, največ začudenja pa žanje kapela, ki je v celoti obdana s človeškimi kostmi romarjev. Češki Krumlov na jugu Češke je ljubko, za promet zaprto mesto, ki ga varuje Unescova listina. Z mogočnega gradu je lep razgled na mestece, ki ga ovija reka Vltava. Kulinarika, pivo, absint in beherovka pa so bili očkova domena (profesionalna, da ne bo pomote). V Budejovicah smo si ogledali znano pivovarno Budwiser in Filip je brez pritoževanja srkal ... no, ne piva, ampak vtise.

Potovanje je bilo naporno, a prijetno in minilo je brez problemov. Edini slabi spomini so žal povezani s presenetljivo neprijaznimi Čehi, ki jih tudi malček redko omehča. Nekajkrat sva bila kar pretresena, npr. v Pragi, kjer nama niso hoteli povedati, kje je postaja tramvaja. Kljub vsemu smo uživali. Za malo starejše otroke zna biti še bolj zabavno. Praški tramvaj je udobno prevozno sredstvo, ki približa življenje v mestu (priporočam pot na Višehrad, od koder je lep razgled na središče Prage). Češka slovi po odličnih ilustratorjih, lutkah in kakovostnih (predvsem lesenih) igračah. Kdo od nas ne pozna prijaznega krtka s prijatelji ali dobrodušnega vojaka Švejka?

Potovanje z avtom se je izkazalo za prijetno, omogoča mobilnost in svobodo, saj nisi vezan na urnike prevoznikov, načrtovanje poti in postankov je prepuščeno trenutnemu počutju, hkrati pa je priročno, saj lahko s seboj vzameš tudi kakšno stvar preveč. Naše poletno potepanje je potrdilo moje mnenje, da otrok nikakor ni ovira na potovanju in da je vse stvar volje, energije in potrpežljivosti staršev. Poreč ali Kalkuta – če je volja, je vse izvedljivo.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, November 2008