V vsakem partnerstvu gre za nenehno valovanje med dvema stanjema – biti neodvisen in samozadosten ter dovoliti si ranljivost in bližino. Je možno najti točko med bližino in samostojnostjo in jo ohraniti?
Eden od ameriških psihoterapevtov, ki se ukvarja predvsem s partnerskimi konflikti, je pred časom dejal, da če partner želi v zvezi veliko svobode, je bolje, da ima kar vso. Ob tej malce provokativni misli, pa se nam porodi vprašanje kaj sploh je svoboda, in z njo povezane meje, v nekem razmerju?
V vsakem partnerstvu gre za nenehno valovanje med dvema stanjema – biti neodvisen in samozadosten ter dovoliti si ranljivost in bližino. Seveda je ob teh dveh nasprotujočih si stanjih težko najti tisto izmuzljivo točko med bližino in samostojnostjo, še težje pa jo je vzdrževati.
Velikokrat je razlog za mnoge razhode iskanje ravnovesja, saj se v večini partnerski konflikti vrtijo prav okoli razmejitev.
Vsak posameznik odigrava v partnerskem razmerju sebe, kar pomeni da v odnos prinaša vse tisto, kar ga je oblikovalo v vseh letih njegovega življenja. V odnos torej vnaša vse izkušnje, pa naj bodo dobre ali slabe, vse strahove, želje in potrebe, prav tako pa tudi osnovno navezanost, ki jo je oblikoval ob starših. Prav oni so namreč tisti, ki skozi prva leta življenja, dajo elemente, kateri so temelj za vsak zdrav partnerski odnos.
Težava, ki je hkrati tudi izziv, pa nastane, ko se v nekem odnosu združita osebi z različnimi oblikami potreb. V tem primeru je enega od partnerjev strah pretirane bližine, boji se v polnosti zaupati drugemu, čuti pa tudi nelagodje, ko se je potrebno čustveno zbližati z drugim. Tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, svojem otroštvu, preteklosti, skratka vsemu, kar bi ga lahko naredilo ranljivega. Kljub temu, da hoče na vsak način ohranjati svojo samostojnost in avtonomijo, pa si želi zbližanja z drugim, pri čemer gre za paradoks – igre hrepenenja in strahu.
Drugi partner pa si navadno pretirano želi biti z drugim, hrepeni po globokem odnosu in se boji, da mu partner ne vrača toliko ljubezni, kot jo daje on sam.
V takšnem odnosu gre za nenehno željo po partnerju in hkrati bežanjem pred njim, kar je v zvezi zelo obremenjujoče in kaj kmalu pride do konfliktov, obtoževanj in nezadovoljstva. Vedno bolj pa začnejo odzvanjati vprašanja, kaj še lahko toleriramo, do kje lahko gremo in ali nas partnerski odnos sploh osrečuje.
Seveda je v vsakem odnosu potrebno imeti svoj „prostor“ - ohranjati svojo identiteto, delati stvari, ki nas veselijo in imeti določen čas le zase. Vprašanje pa je ali imamo naenkrat preveč časa zase in najti vzroke za to. Čisto nezavedno namreč lahko začnemo bežati v stvari, ki so namenjene samo nam, vedno bolj pa izključujemo partnerja. Velikokrat to počnemo zaradi prej omenjenega strahu pred bližino, saj je najlažje, če se v zvezi fizično umaknemo, čemur sledi tudi vse ostalo. Druga skrajnost pa je, da opustimo vse naše preteklo življenje, pozabimo na prijatelje in stvari s katerimi smo se ukvarjali in začnemo živeti le za partnerja. Kmalu lahko pride do točke, ko si ga začnemo popolnoma lastiti, želimo, da bi delal, kot bi mi hoteli in smo popolnoma nesrečni, če temu ni tako.
Vse te odnosne igre nas lahko pripeljejo do razrešitve težav v odnosih, če le tako želimo. Najlažje je, če se vprašate kaj nas sploh sili v takšna vedenja. Pobrskamo lahko po preteklosti in se spomnimo kakšen odnos so imeli naši starši do nas – so bili pretirano vsiljivi, so želeli vedeti vse podrobnosti, so nas morda uporabljali za razreševanje svojih partnerskih težav in smo se zaradi tega počutili zadušljivo in utesnjeno? Ali so bili morda čustveno hladni, nedostopni, želeli smo si njihove bližine, vsaj majhne pohvale in obenem hrepeneli po njihovi ljubezni?
Vse tovrstne pretekle izkušnje in odnosi, ki se jih naučimo v najzgodnejšem otroštvu, na vso moč vplivajo na naše sedanje življenje, čeprav si tega ne želimo, niti ne zavedamo.
Ko pridemo do spoznanja, da v takšnem odnosu ne želimo več vztrajati, imamo dve možnosti. Prva je ta, da zvezo prekinemo, za kar je seveda zadosti en partner. Druga, malce težja možnost, ki pa vključuje oba, je ta, da si upata tvegati, se soočiti z vsemi stvarmi, ki vzbujajo strah in poskušata vzpostaviti in preoblikovati odnos v funkcionalnejšo obliko. Seveda slednja možnost zahteva veliko dela na sebi in celotnem odnosu.
Anja Kovačič je specialistka zakonske in družinske terapije, ki vam z veseljem pomaga, v okviru društva Emosens.
www.emosens.si
Preberi še:
Uspešno partnerstvo
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: