Smo zares empatični v odnosu do parov, ki ne morejo imeti otrok?

/11 /11

Ko se rodi deklica, vsi okrog nje pričakujejo, da bo nekega dne postala mati. To vlogo, ki je vsaki ženski nekako položena v zibko in s pridihom celičnega spomina rojeva sanje o svetli prihodnosti, ko bo srečala osebo, ki ji je usojena, okolica spodbuja od malih nog z igračkami in nedolžno otroško igro ter na številne druge načine.

Ko se rodi deček, si seveda nihče ne predstavlja, da nekega dne morda ne bo postal oče, pa še to je le ena izmed vlog, ki naj bi osmišljale njegovo življenje. Redkokateri deček je spodbujan v čuteči razvoj vsega, kar je potrebno za zrelost, ki pritiče očetovstvu. Redkokateremu dečku je v vsako celico telesa vtisnjeno hrepenenje po izpolnjenosti v odnosih in družinski sreči. Skozi igro odkrivajo sebe, okolica jih spodbuja k razvoju in krepitvi določenih osebnostnih in značajskih lastnosti, da bodo uspešnejši, močnejši, srečnejši.

Tako se ob rojstvu otroka nihče ne ustavi in pomisli, da se je morda rodilo bitjece, ki bo moralo nekega dne delati številne kapriole, preden se mu bo izpolnila želja po otroku. Če se mu sploh bo. O neplodnosti se preprosto ne govori. Tam je, nekje daleč, od koder kot strela udari v življenje neznanih ljudi, ki pač niso rojeni pod srečno zvezdo.  

Ljudi, ki jih ni tako malo. Samo v Evropi je več kot 25 milijonov ljudi, ki imajo težave z neplodnostjo. Po najnovejših podatkih naj bi imel težave z zanositvijo (zaradi primarne ali sekundarne neplodnosti) vsak šesti par na svetu.

Ni jih tako malo, pa vseeno so tako zelo osamljeni.

Ni jih tako malo, pa vseeno so velikokrat nerazumljeni.

Najbolj boleče je v družbah, kot je tudi naša, znotraj katerih ljudje velikokrat naravnost nesočutno in brezobzirno teptajo osebne meje in ljudi, s katerimi imajo povsem površinske odnose, sprašujejo, kdaj pa kaj bo, kaj pa še čakajo, ali pa ob vsakokratnem srečanju pripomnijo, kako je pa zdaj res že čas, da edinček ali edinka dobi bratca ali sestrico.

Spomnim se, kako se mi je kot otroku vžgala v srce beseda jalova. In kasneje še besedna zveza suha veja. Obe veliko povesta ter predvsem razgaljata, kako ženska svoj obstoj upraviči le, če je zmožna zanositi in rojevati otroke. In kako vse tiste, ki tega ne morejo ali nočejo, kazijo drevo človeškega rodu. Kot da ni neplodnih moških. In kot da vsi ti strici, ki niso postali očetje, v svetu, ki zmožnost imeti potomca pojmuje kot glavni adut možatosti, ne potrebujejo sočutnega objema, v katerem bi izjokali svojo bolečino.

Spomin se zažene. Prva jalova ženska, za katero sem vedela od malega, je bila strina. Še danes jo vidim, kako sedi na stopnišču pred vhodom v hišo, vselej željna pogovora z mimoidočim, še posebej otrokom. Težava je bila v njej. Prastric je namreč imel razmerje z dvema dekletoma, odločil pa se je za strino, ki ni nikoli imela otrok, dekle, ki ga je zapustil, pa mu je rodilo sina. Morda sem ji delala krivico, kajti ni mi bilo prijetno ob njej, saj sem slišala zgodbe, kako je takrat vendarle zanosila, pa je raje nosila bremena, da je splavila. Morda je bilo vse to res, morda so bili na delu zlobni jeziki. A tudi če je bilo res, je bila iz leta v leto bolj osamljena. V njeni hiši ni bilo otrok, v njeni hiši ni bilo vnučkov.

Spomnim se tudi vseh zgodb o parih, ki so bili skupaj leta in leta, potem pa je moški žensko zapustil in si z drugo ustvaril družino. Spomnim se bolečine, ki sem jo občutila ob vsaki takšni zgodbi. Kot da ni dovolj ostati brez otrok. Kot da je k tej bolečini treba dodati še izgubo življenjskega sopotnika, ki mu je potem z drugo dano vse. In kot da bi bila vselej težava v jalovi ženski.

Spomin me popelje še k prvi prijateljici, ki je v letih, ko sem sama bila še univerzitetna študentka, zanosila s pomočjo zunajtelesne oploditve in rodila dvojčici. Spomnim se veselja in sreče, ki sta preplavili naš prijateljski krog.

Popelje pa me tudi do prve osebe, ki mi je zaupala, kako je načrtovala samomor, ko je postalo jasno, da ne bo mogla imeti otrok. Še danes jo slišim, kako mi opisuje, kako si je risala podočnjake, da bi osebnega zdravnika prepričala, naj ji predpiše uspavala, ker jo muči nespečnost.

Potem se z grenkobo zazrem v leto 2001, ko je potekal eden najbolj nedostojnih referendumov samostojne Slovenije, ko so ljudje, nezmožni razumevanja, empatije in sočutja, celi skupini žensk preprečili zdravljenje neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Nazadnje se z bolečino in osuplostjo spomnim še besed ginekologa in porodničarja, ki ga sicer cenim, a je pred nekaj meseci javno izjavil, da je težava v ženskah, ki so preveč ambiciozne, pa se najprej posvečajo študiju, potem karieri, potem hočejo imeti še hišo in vikend, ko pa imajo vse, bi pa še otroka, takrat je pa prepozno in so tudi možnosti za uspešno oploditev toliko manjše.

Nihče ne ve, kako je biti v koži drugega človeka. Nihče ne ve, kakšno pot je ta oseba morala prehoditi, kakšne viharje je morala previhariti in kako jo še vedno preizkuša življenje. Pa vendar si drznem reči, da so tiste zgodbe, ki sem jih slišala še kot otrok ter pozneje kot mladostnica in mlada ženska, bile toplejše in sočutnejše. V njih sem vselej zasledila, kako sta pripovedovalec ali pripovedovalka čutila bolečino vpletenih.

Danes pa …

Pred nekaj dnevi mi je draga oseba poslala oglas programa, ki jo je zbodel, četudi je sama mati treh otrok. Zbodel jo je, ker je sočutna. Zbodel jo je, ker pozna ljudi, ki jim je življenje postreglo z drugačnimi izzivi. Zbodel jo je, ker vidi onkraj sebe.

Preletela sem besedilo, ki vabi z velikimi črkami. Program izvajajo mama šestih otrok, mama petih otrok, mama treh otrok, mama dveh otrok ... Že dolgo časa opazujem tekmovanje prav posebne vrste, v katerem ženski vrednost določata atribut materinstva in število živorojenih otrok.

Toda življenje ženske ne opredeljuje kot ženske, ki ji je življenje namenilo izkušanje materinstva ali ne. Življenje prav tako ne podeljuje števila točk na podlagi števila otrok, tako kot tega ne počne na podlagi števila diplom in priznanj, na podlagi poslovnega uspeha, družbenega položaja ali stanja na bančnem računu. Življenje nas gnete, uči, preizkuša in preverja, kako se soočamo z izzivi. Življenje nas spremlja in preverja, kako veliki ljudje smo, ko nam gre dobro, in kako malenkostni smo, ko nam gre slabo.

Sama še nikoli nisem mahala s svojimi akademskimi uspehi, še nikoli se nisem postavljala z globoko ljubečim partnerskim odnosom in se bahala z močjo ljubezni, ki prežema moj odnos s sinom. Hvaležna sem za vse te darove, tako kot sem hvaležna za vse življenjske izzive, ki so me naredili ponižnejšo, skromnejšo, sočutnejšo, mehkejšo in plemenitejšo.

Lahko bi bilo drugače. Lahko bi imela tri otroke, kot sem si želela. Pa ni tako. In tudi tako je v redu. Sprejemam življenje. Nič od tega me namreč ne opredeljuje. Me pa opredeljuje, kako ravnam oziroma kaj počnem s kartami, ki mi jih je dodelilo življenje.

Zato me zabolijo takšni opisi in takšni oglasi. Zabolijo me v imenu vseh žensk in zabolijo me v imenu vseh parov, ki jim je življenje odreklo sanje.

Zabolijo me v imenu vseh, ki jih nesočutni in nerahločutni ljudje sprašujejo, kaj, kdaj, kako, zakaj in predvsem zakaj ne. Zabolijo me, ker ljudje sprašujejo, ne želijo pa slišati odgovora. Ne želijo se ustaviti, objeti, samo biti, ponuditi ramo, razumeti. Ne le enkrat, temveč tisočkrat, vsakokrat, ko je to potrebno.

Zabolijo me, ker vem, koliko truda morajo te ženske in ti moški, ti pari vložiti v to, da si osmislijo preostalo življenje, vedoč, da nikoli ne bodo izkusili sanj, ki marsikomu padejo v naročje, ne da bi karkoli naredil zanje. Zabolijo me, ker vem, koliko ljubezni premorejo, in ker vem, s koliko ljubezni, pozornosti in topline bi bilo prežeto njihovo materinstvo, očetovstvo in starševstvo, če bi ga doživeli.

Zabolijo me, ker vem, v kakšnem pomanjkanju resnične, brezpogojne ljubezni živimo v tem svetu.

In da, zaboli me, ker poznam ženske, ki so biološke matere, in pare, ki so biološki starši, ob katerih otroke življenje še kako zelo preizkuša.

Za nami je evropski teden ozaveščanja o (ne)plodnosti. Bodimo ljudje, bodimo sočutni. Ne le ob tednih ozaveščanja, temveč vsak dan.

Ksenija Malia Leban je spremljevalka v obporodnem obdobju in ob pomembnih življenjskih prehodih žensk, voditeljica priprav na zanositev, povezovalno nosečnost, porod in poporodno obdobje s pomočjo podob (DreamBirthâ®), voditeljica rdečih, dekliških in obrednih šotorov ter programov opolnomočenja za dekleta in ženske, mentorica in voditeljica programov, ki zaobjemajo prebujanje maternice, sveto spolnost in ženske misterije, ter izvajalka blagoslovov in celjenja maternice. Več na FB Rojenica in FB Rojenica – Od spočetja do starševstva.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.