/11 /11

Načrtovanje vlaganja in upravljanja osebnih financ je neprekinjen proces, ki se spreminja glede na finančni in življenjski položaj posameznika ali družine. S pomočjo dovolj zgodnjega načrtovanja vlaganja  in upravljanja osebnega premoženja lahko na lažji način dosegamo zastavljene življenjske cilje, ki jih skozi obdobja prilagajamo lastnim potrebam in življenjskemu slogu. Načrtovanje vlaganja in upravljanja osebnih financ razdelimo v štiri faze.

1.FAZA: Analiza neto denarnega toka

Prva faza načrtovanja osebnih finance začnemo z analizo prihodkov in odhodkov na mesečnem in letnem nivoju. Najboljši način za spremljanja svojih prihodkov in odhodkov (denarnega toka) je oblikovanje tabele v katero vpisujemo dejanske prihodke in odhodke, ki jih na koncu meseca seštejemo. Rezultat pokaže koliko denarja nam na koncu meseca ostane, ki ga lahko namenimo za varčevanje.

2.FAZA: Določetev ciljev varčevanja

V drugi fazi načrtovanja osebnih financ je potrebno opredeliti cilje, ki jih z vlaganjem želimo doseči. Cilji morajo biti postavljeni časovno in vrednostno v okviru realnih možnosti. Pri uresničevanju posameznih ciljev se poslužujemo različnih instrumentov. Cilje je vedno treba razvrstiti tudi glede pomembnost in glede na fazo življenjskega cikla v katerem se nahajamo. Razvrstimo in rešujemo jih od tistega ki nam v življenju največ pomeni do tistih manj pomembnih.

3.FAZA: Izbira finančnega inštrumenta

V tretji fazi izberemo finančni instrument s katerim bomo izbrani cilj uresničili. Na izbor posameznega instrumenta vpliva več dejavnikov. Med najpomembnejše dejavnike uvrščamo donosnost, tveganje, dolžina varčevanja in likvidnost. Med ostale dejavnike pa sodijo še finančna pismenost, davčni in stroškovni dejavniki, velikost prihrankov, starost, stabilnost zaposlitve, zdravstveno stanje, itd.

*Donosnost je tista, ki pritegne večino varčevalcev, da se odrečejo trenutni porabi finančnih sredstev zaradi želje po višji porabi v prihodnosti. Na normalno delujočih trgih kapitala prinašajo nadpovprečno tvegane naložbe višjo pričakovano donosnost od povprečno tveganih. V prejšnjem stoletju so se kot najbolj donosne izkazale delniške naložbe, sledile so jim obvezniške, bančne vezave in kratkoročni državni vrednosti papirji.

*Posameznik naj bi sprejemal toliko tveganja, kolikor si ga lahko privošči, ne zgolj na podlagi svojega odnosa do tveganja, temveč glede na naravo svojih ciljev in finančnih razmer. Vsak se mora vprašati, kaj želi doseči, koliko izgube je pripravljen prenesti, da bo še mirno spal in da ne bo ogrozil ključnih ciljev. Najboljši način za zmanjševanje tveganja je razpršitev premoženja med več različnih naložb s katerimi bo dosegel zastavljene cilje ob zanj še sprejemljivem tveganju. Na splošno velja načelo, da daljše kot je obdobje varčevanja oz čas do načrtovanega dosega finančnega cilja, več tveganja sil lahko vlagatelj privošči.

*Pri izbiri finančnega inštrumenta igra pomembno vlogo tudi dolžina varčevanja. Za uresničitev kratkoročnih ciljev (do 1 leta) izbiramo bolj varne in nizko donosne naložbe med katere uvrščamo bančne vezave in sklade denarnega trga. Pri uresničevanju srednjeročnih ciljev (od 1 do 5 let) uporabljamo nizko in srednje tvegane finančne inštrumente kot so državne in bančne obveznice, obvezniški in mešani vzajemni skladi ter naložbe z garantirano glavnico. Za doseganje dolgoročnih ciljev (nad 5 let) pa lahko uporabimo bolj tvegane naložbe z višjim pričakovanim donosom, med katere uvrščamo podjetniške obveznice, delnice stabilnih podjetij in delniške vzajemne sklade.

*Likvidnost pomeni plačilno zmožnost oziroma unovčljivosti. Je lastnost premoženja ali njegovih posameznih delov, da se (hitro in brez izgub) spremenijo v denarna sredstva. Za investitorja je pomembno, da pri investiranju upošteva tudi ta vidik.

*Stroškom in davkom moramo nameniti pozornost predvsem pri dolgoročnem varčevanju, ker le-ti pomembno vplivajo na končno donosnost posamezne naložbe. Preden se odločimo za določeno naložbo moramo ugotoviti, koliko znašajo stroški, ki so z njo povezani. Med stroške, katerim dajemo večji poudarek spadajo vstopne in izstopne provizije, upravljavske provizije, transakcijski stroški, stroški odobritev, vodenja itd.

4.FAZA: Implementacija, spremljanje, kontrola in prilagoditve

Po pregledu trenutnega finančnega stanja, določitvi osebnih finančnih ciljev ter izbiri naložb za dosego ciljev je na vrsti izvrševanje finančnega načrta. Sama implementacija finančnega načrta ni tako samoumevna, kot se zdi na prvi pogled. Problem je predvsem v sami doslednosti izvrševanja izbrane naložbene politike oziroma dejanskega vstopa posameznika na trg kapitala.

Sestava premoženja investitorja je dolgoročna, a ne dokončna. Dejavniki, ki vplivajo na njeno oblikovanje se sčasoma spreminjajo in zato je priporočljivo, da vlagatelji vsaj enkrat letno pregledajo sestavo premoženja in jo v primeru odstopanj prilagodijo, da bo ustrezna. Spreminjanje in prilagajanje sestave premoženja je nujno, če pride do večjih sprememb v finančnih ciljih in razmerah vlagatelja ter ob večjih spremembah na trgu (na primer finančna kriza večjih razsežnosti, izguba zaposlitve,...).

Kam po nasvet

Prispevke na temo družinskih financ pripravljamo skupaj s spletnim portalom www.vzajemci.com, na katerem lahko najdete še več finančnih nasvetov. Če imate konkretno vprašanje, ki zadeva družinske finance ga pošljite na gregor.begus@vzajemci.com z oznako 'Vprašanje za strokovnjaka' in finančni svetovalci iz  Vzajemcev d.o.o. vam bodo nanj z veseljem odgovorili.


V naslednjem prispevku … Osnove vzajemnih skladov