/11 /11

Paradižnik je za krompirjem v Evropi druga najbolj priljubljena povrtnina. Hočemo ga jesti vsak dan in tehnologija to omogoča.

Sedaj, na koncu zime, v trgovinah in na stojnicah lahko kupimo španski paradižnik. Izvira iz pokrajine Almerija, ki ima največji delež sonca v Evropi in je včasih služila kot kulisa špageti westernom Sergia Leoneja. Sedaj bi bila lahko kulisa za film s sužnjelastniško tematiko. Tukaj je v sodobno prehransko verigo vpletenih 100.000 duš, ki na trideset tisoč hektarjih površin (plastičnih rastlinjakov) pridelujejo paradižnik, ki ga pozimi jemo po vsej Evropi.

Matematika je jasna: kupec v trgovini za kilogram paradižnika ne želi plačati več kot dva evra, zato mora biti strošek pridelave nižji od 50 centov na kilogram. To pomeni, da se proizvodnja (uporabil sem izraz proizvodnja in ne pridelava – med njima je veliko razlike) izplača le tako, da delavec za svoje delo dobi zelo slabo plačilo: evro do evro in pol na uro. Delavci večinoma prihajajo iz Maroka, pa tudi podsaharske Afrike in Romunije. Njihove življenjske razmere so katastrofalne, saj živijo kar med rastlinjaki.

In kakšen je španski paradižnik, pridelan sredi zime? Večinoma so to sorodniki sorte Daniela, za katero je značilen t.i. »long-life shell«. Po domače povedano je paradižnik izjemno trd, da prenese vse transporte (od pet do osem dni), pa tudi otipavanje v trgovini. O dobrem okusu se težko pogovarjamo, čeprav ga žlahtnitelji sort poskušajo izboljšati.

Španskemu paradižniku se v trgovinah izven sezone pridelovanja domačega paradižnika le težko izognemo. Alternativa ni dosti boljša, saj denimo na Nizozemskem in v Belgiji paradižnik gojijo izključno v visoko tehnoloških rastlinjakih. Hidroponika (način gojenja rastlin brez uporabe zemlje) je ključ pridelave v tem delu Evrope.

Zgodba španskega paradižnika je ena od tipičnih zgodb prehranske industrije, ki jih potrošniki ne želimo niti slišati, niti vedeti. Življenje je vendar lahko tako udobno – zakaj bi pozimi jedli le kislo zelje, ko je na policah toliko dobrot?