Pogovor s Sofio

Sofia z babico

Kosilo v Skadarliji

Nekdanji Generalštab

Sofia v parku

Park Kalemegdan z znano skulpturo Pobednika

Park Kalemegdan z vojnim muzejem v ozadnju

Ulica Čika Ljubina z našo stavbo na vogalu

Skupščina mesta Beograda

Sprehod z očetom in babico

/111 /11

Beograd, prestolnica bivše države, še vedno v mnogih zbuja nostalgijo. Pri naši mali družini pa ne gre le za nostalgijo. Glede na to, da je moj partner Vladan prišel v Slovenijo iz Beograda pred desetimi leti, je to še vedno njegov dom in hkrati kraj, kjer živi njegova mama in babica naše devetmesečne Sofie.

Na pot v Beograd smo se odpravljali že kar nekaj časa. K odlašanju je v največji meri pripomogel požar, ki je nastal v hodniku stanovanjske hiše Sofiine babice pred dobrim letom in zaradi katerega je celotna stavba ostala brez dvigala. Ker se stanovanje nahaja v četrtem nastropju staromeščanske hiše z visokimi stropovi, mi pa smo prišli z vozičkom, bi nam dvigalo precej olajšalo vsakodnevno vzpenjanje po stopnicah. Poleg tega pa je bila Sofia še majhna in bila je zima, zaradi česar bi potovanje lahko bilo manj prijetno. Čeprav dvigala kljub številnim obljubam izvajalcev še vedno niso zamenjali, smo sklenili, da je skrajni čas, da Sofia spozna babico. Na pot smo se odpravili spomladi – med prvomajskimi prazniki.

Prvič na poti

To je bila Sofiina najdaljša pot doslej, zato nismo vedeti, kako bo. Da bi se izognili gneči na cesti, smo na pot odrinili drugi dan praznikov, vračali pa smo se predzadnji dan. Ta odločitev se je izkazala za dobro, saj je bila cesta v obe smeri precej prazna, čakalne dobe v vrstah na mejah pa majhne. Naše potovanje je tako trajalo sedem dni.

Na pot smo se odpravili zgodaj dopoldne, ko smo se vsi naspali in spakirali še zadnje stvari. Najprej smo se ustavili pri mojih starših v Novem mestu, pojedli zgodnje kosilo, nato pa se odpravili naprej. Sofia je na poti do njih ves čas spala. Pojedla je zelenjavno kašico, ki jo je pripravila njena babica in takoj je bila polna energije. V avtu je bila dokaj mirna, pot so ji krajšali razni prigrizki in igrače, ki so bili stalno na dosegu roke. Po dveh urah smo naredili postanek za malico na počivališču ob hrvaški avtocesti. Kmalu zatem je Sofia zopet zaspala.

Po dobrih šestih urah smo končno prispeli v Beograd. Ker je bila nedelja, je bila parkirna hiša manj zasedena kot med delovniki, zato smo brez težav parkirali avto. Čeprav smo vzeli le najnujnejše, se je nabralo kar precej prtljage: prenosna posteljica, voziček, igrače, obleke in prtljažnik je bil popolnoma poln. Stavba, v katero smo se odpravljali, se nahaja v strogem centru Beograda, kjer so ravno pred nekaj meseci tlakovali cesto in ustvarili novo peš cono, zato je bilo parkiranje avtomobila pred objektom nemogoče. Zaradi varnosti smo avto parkirali v najbližji javni garažni hiši, ki je od stanovanja oddaljena približno pet minut hoje. Zaradi gneče na cestah Beograda in nespoštovanja prometnih pravil vsem obiskovalcem, ki mesta ne poznajo, priporočam vožnjo s taksiji, ki so precej cenejši kot v Sloveniji. Na ta način lahko mimogrede slišite še kašen vic ali politično novico.

Sofia je zadovoljna zapustila avtosedež, na katerem je prebila zadnjih nekaj ur, in iz vozička radovedno opazovala novo okolje. Na poti do stavbe smo srečali Vladanovega prijatelja iz otroštva z ženo in njuno enoletno hčerko. Tudi oni že nekaj let ne živijo več v Beogradu, temveč v daljnem San Franciscu in so prišli le na obisk. Sledilo je srečanje z babico in prvi vzpon po stopnicah. Jaz sem nesla Sofio, Vladan pa voziček in že smo bili v novem domovanju.

Raziskovanje novega okolja

Sofia je presenečena zrla naokrog in si ogledovala predmete v stanovanju, ki je za razliko od minimalistično opremljenega stanovanja, v katerem živimo, polno različne opreme in dekoracije. V kratkem času ji je uspelo zmetati nekaj predmetov s polic, toda na srečo ni bilo nobene škode. V nekdanji Vladanovi sobi, ki je precej velika, smo ji na tleh naredili igrišče, na katerem se je lahko premikala po mili volji. Na preprogo smo položili še nekaj volnenih odej, ob strani pa smo igrišče zagradili z različnimi blazinami. Tako je imela Sofia dovolj prostora za gibanje in igranje. Kljub »ograji« pa je moral biti ves čas nekdo z njo, saj jo je uspela zelo hitro preplezati.

Vremenska napoved za Beograd ni bila obetavna. Vsak dan so napovedovali nevihte in močan veter – košavo (veter, podoben burji, ki piha z vzhoda, jugovzhoda in severozahoda). Košava je posebej značilna za področje severno od Beograda do Banata, najpogosteje pa se pojavlja v jesenskih, zimskih in spomladanskih mesecih. Toda tudi vremenoslovci se včasih zmotijo. Skoraj ves čas smo imeli sonce, občasno je bilo rahlo vetrovno, v celem tednu pa je bila le ena nočna nevihta.

Sprehodi po Beogradu

Dnevi v Beogradu so zelo hitro minevali. Vsak dan smo se srečali s kakšnim Vladanovim prijateljem in se skupaj sprehodili ali pojedli kosilo v kakšni izmed izvrstnih srbskih »kafan«. Večina prijateljev ima že nekoliko večje otroke, zato Sofia ni imela družbe, toda ob vsakem naslednjem obisku bodo razlike manjše in kmalu si bo lahko našla tudi srbske prijatelje.

Najprimernejši prostor za sprehode v centru mesta je park Kalemegdan, ki smo ga obiskali skoraj vsak dan. Gre za velik mestni park na bregu nad izlivom reke Save v Donavo ob stari beograjski trdnjavi. V parku se nahajajo še galerije, vojni muzej, observatorij, gostinski objekti in živalski vrt, ki smo ga obiskali tudi mi. Sofia se je navdušila že na samem vhodu, kjer so bile razstavljene ptice. Glasno čivkanje in veliko število raznobarvnih ptic, jo je popolnoma očaralo. Prevzeli so jo še levi, opice in zlatorogi. Na poti nazaj s Kalemegdana je polno stojnic s tradicionalnimi srbskimi izdelki. Prodajajo tudi opanke za dojenčke in otroke. Sicer pa si je v Beogradu zanimivo ogledati še Dedinje, elitni del mesta z vilami uspešnežev, bogatašev, politikov in ambasadorjev, peš cono v središču mesta z ulico Kneza Mihaila, ki se preko Trga republike nadaljuje v Terazije, Kongresni center Sava, Palačo federacij v Novem Beogradu, ogromno novo cerkev sv. Save, …

Hrana za korenjake, glasba za dušo

Beograd slovi po močni in mesni hrani, ki vsebuje mnogo dodatkov, kot so kajmak, čebula in fižol. Turistično najzanimivejši del mesta z množico restavracij je Skadarlija. Gre za stari del mesta, kjer lahko poslušaš živo starogradsko glasbo. Ob obisku tradicionalnih gostiln smo ugotovili, da je Sofii okus telečje pečenke, pečenega krompirja in sveže lepinje precej bolj všeč kot pa okus zdrave sadno-zelenjavne kašice. V eni izmed restavracij pa so posebej zanjo skuhali korenček (breza kajmaka) in ji ga postregli na krožniku, tako da je lahko tudi ona kosila skupaj z nami. Sicer pa smo imeli na sprehodih hrano vedno s seboj, da smo se izognili nezadovoljstvu in joku zaradi lakote.

V javnosti nisem dojila in previjala, saj smo stanovali v središču mesta in smo se lahko po potrebi hitro vrnili v stanovanje. V času svojega bivanja sem opazila le eno doječo mater na vrtu gostinskega lokala, nisem pa opazila nobene javne previjalnice.

Darila in doma narejene ropotuljice

Beogradu in spremembi okolja se je Sofia kar hitro prilagodila. Pri babici v stanovanju so ji bili všeč predvsem nakit, plastične škatle z vitamini in plastenke z vodo, ki jih je uporabljala namesto ropotuljic. Vsak dan je od sorodnikov in prijateljev prejela tudi kakšno darilo, tako da je imela igrač vedno več in je lahko uživala na svojem novem igrišču. V Beogradu so v tem času že prenehali z ogrevanjem v stanovanjskih stavbah, zato je bilo notri nekoliko hladneje, kot smo vajeni. Pri previjanju in kopanju smo si pomagali z električno pečjo, drugo okolje, nižja temperatura in prenosna posteljica pa so svoje naredili ponoči, saj se je Sofia žal zbujala precej več kot doma.

Odhod

Komaj smo se navadili na novo okolje, že je prišel dan odhoda. Po skupnem zajtrku smo odnesli vse stvari v parkirno hišo, kjer nas je čakal naš avto, se poslovili od Sofiine babice in počasi odrinili proti domu. Pot nazaj je hitreje minila. Sofia je bila mirna, vreme je bilo lepo, cesta razmeroma prazna, zato je bila pot prijetna in kmalu smo se srečno vrnili domov. Ob naslednjem obisku Beograda bo Sofia verjetno že samostojno hodila in govorila in si bo lahko že sama naročila čevapčiče v kajmaku.