/11 /11

Nosečnost je potekala brez težav, tako da sem bila vseh 9 mesecev aktivna. Zadnji mesec sem sicer ze naveličano pričakovala porod, ker mi je šel velik trebuh že pošteno na živce. Ker moj sinko ni bil najbolj navdušen nad prihodom na svet, so me teden po roku zadržali v porodnišnici in sprožili porod. Ta poteza je bila morda iz zdravstvenih razlogov upravičena, vendar osebno menim, da bi narava že storila svoje. Kakorkoli, ob 11h so me oblekli v tisto znamenito porodniško opravo, v kateri prav vse izgledamo strašno smešno. Sledila je procedura klistiranja, britja, tuširanja ... vse skupaj je trajalo do 14.30. Ker nisem imela popadkov, me pravzaprav ni kaj dosti motilo, da traja tako dolgo. Verjetno pa nisem niti prav dobro dojela, da bom čez nekaj ur v rokah držala bitjece, ki me je zadnje mesece tako veselo brcalo. NO, naj omenim še to, da je bil 7.2. res čuden dan, saj so bile vse postelje zasedene, tako da smo takorekoč stale v vrsti in čakale na "svojih pet minut slave". Ob 15h sem torej končno prišla v porodno sobo, kjer se mi je cez eno uro pridružila še ena sotrpinka. Toliko o zasebnosti ... Priključili so me na CTG in mi dali umetne popadke. Začelo se je postopoma, cez kako uro pa je bilo že precej intenzivno. Popadki so se stopnjevali in končno sem dobila nekaj proti bolečinam. Bolečine sem kljub temu še vedno enako čutila, sodelovati pa nisem mogla. Enostavno sem bila v nekem svojem svetu. Ker se je ob popadku srčni utrip mojega sinka zniževal, so se odločili, da se mora porod hitro končati ... in sledil je vakuum in seveda so me tudi prerezali. Jaz se zadnjih dveh ur pravzaprav ne spomnim kaj prida, saj sem bila prevec omamljena. Zato so Ruja, ko so ga umili in oblekli, dali kar atiju. Vem le, da je imel na glavici bulo, zaradi vakuuma. No, potem sem naslednje tri ure prihajala k sebi in končno prijela novega družinskega člana. Sledilo je 14 dni okrevanja, saj sem zaradi razširitve medeničnih kosti komaj hodila. Po 14 dneh pa, kot bi odrezal, sem bila popolnoma ok … in Ruj tudi. Moja izkušnja morda ni najlepša in tudi bolečin nisem pozabila, tako kot pravijo nekatere, vendar sem vesela, da sem dala to skozi in imam sedaj čudovitega, prefriganega in glasnega sinka.