Ali starši otroke znamo zares poslušati in slišati?

/11 /11

V čem se komunikacija med starši in otroki razlikuje od komunikacije med odraslimi in zakaj v družinah tako pogosto pride do prepira, smo vprašali Hansa Holterja Solhjella, dolgoletnega vodja norveškega Familylaba, predavatelja, voditelja seminarjev in delavnic, body terapevta, coacha in svetovalca, ki bo 25. in 26. novembra na povabilo Familylaba Slovenija v Ljubljani vodil dvodnevni seminar za starše in strokovne delavce Obvladovanje sporov z otroki in med njimi.

"Otroci so očitno slabše čustveno in intelektualno razviti, imajo manj življenjskih izkušenj in revnejši jezik kot odrasli. Prav tako ne morejo prebrati knjige ali se udeležiti delavnice, kako razumeti in komunicirati z odraslimi (smeh). Toda otroci še zdaleč niso neumni. Pravzaprav se zelo hitro učijo in razvijajo ter imajo zelo dober občutek in zavedanje glede samega sebe. Zato mislim, da je pomembno, da se komunikacije z otroki odrasli lotevamo z razumevanjem, da se pogovarjamo s pametno, toda še vedno razvijajočo osebo. Kako gledamo na otroka, namreč vpliva na naš odnos do njega, in to je tisto, kar v komunikaciji otrok najbolj "sliši". Otroci so namreč zelo dobri pri zaznavanju vrste odnosa in se lahko moralno odločajo," odgovarja Solhjell, ki starše opozarja, da je že med odraslimi velikokrat zaznati neenakovreden odnos "Jaz sem zrelejši.", še toliko bolj pa v odnosu med odraslimi in manj razvitimi otroki. 

Vodja in vzor

Kakšna je torej vloga starša v komunikaciji z otrokom, ki ga v zdravem odnosu spoštujemo kot enakovrednega, četudi nam ni enak in enakopraven? "V odnosu z otrokom imamo starši dvojno vlogo in ne le eno kot v odnosu med dvema odraslima. Prva vloga je biti vodja. Situacije z majhnimi otroki moramo namreč voditi - da so oblečeni, je ugasnjen televizor, se nehajo pretepati med sabo in jih zjutraj spravimo čez vrata. Hkrati v vseh teh situacijah otroci ne sledijo le našemu vodenju, temveč se tudi veliko (na)učijo o odnosih, komunikaciji, jeziku in posameznih situacijah. Bolje, kot starši vidimo in razumemo drugi del našega odnosa z otroki ter si zanj tudi vzamemo čas, več se otroci učijo od nas. In mi od njih. Predvsem mlajši otroci se v idealnem primeru naučijo veliko pomembnih čustvenih in socialnih veščin, ki jih bodo uporabljali vse življenje," pojasnjuje sogovornik in dodaja: 

"Prav to dejstvo, da ima starševska vloga pravzaprav dva dela je verjetno največja razlika med odnosi odrasli-odrasli in odrasli-otrok. Starši ne le sodelujemo in poskušamo doseči, da otroci nekaj storijo ali ne storijo, temveč smo vodje odnosa z otrokom, ki morajo ustvariti pravo okolje za takšno skupno učenje. Več kot očitno se pri tem tudi odrasli veliko (na)učimo! Učimo se, kako graditi odnos z osebo, ki se šele uči komunikacije, poleg tega pa se učimo tudi soočanja z vsemi čustvi, tako pozitivnimi kot negativnimi, ki jih doživljamo kot starši."

Starši smo v odnosu do otroka torej tako učitelji kot učenci, poleg tega pa sočutni sopotniki, ki vsak dan pazijo, da ne izkoristijo svoje premoči odraslega.

Več o Hansu Holterju Solhjellu in njegovem dvodnevnem seminarju za starše in strokovne delavce Obvladovanje sporov z otroki in med njimi najdete tukaj.