|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Tekmovalnost med starši

Helena Mlakar, 11.3.2017
Tekmovalnost med starši je nekaj naravnega in traja že na veke vekomaj. Včasih pa se zgodi, da se marsikateri starš ob poslušanju drugega starša, kaj vse njegov otrok že zmore, prestraši, se prične spraševati, če njegov otrok napreduje pravilno.

image
Starši radi nekoliko pretiravajo v medsebojni tekmovalnosti.
/11


Vsi starši želijo za svojega otroka najboljše, velikokrat pa to zamenjujejo z željo, da bi bil njihov otrok najboljši. Če neke stvari, ki jo njegov sovrstnik že osvoji, njihov pa ne, se starši takoj prestrašijo, ali je otrok premalo nadarjen, ali zaostaja v razvoju in podobno. Takemu razmišljanju je včasih krivo tudi dejstvo, da starši nekoliko pretiravajo v tekmovalnosti.

Morda trdijo, da otrok hodi že pri sedmih mesecih, pa čeprav je le premaknil noge, ker so ga postavili nanje, samostojno sedi že pri štirih mesecih, pa čeprav ga obkroža deset blazin, pa se še zvrne vznak in podobno.

 

O tekmovalnosti med starši je spregovorila tudi Janja Frelih Gorjanc, univ. dipl. psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije:

 

"Ali je moj otrok dovolj sposoben, dovolj razvit? Se premalo ukvarjam z njim? Bi ga že v plenicah morala učiti poštevanke? Kaj, če smo zamudili tisto pravo obdobje za učenje angleščine? Bi moral shoditi pri štirih mesecih, reči mama že, ko se rodi?"


Nekatera od zgornjih vprašanj se zdijo banalna: "Saj to pa res ne mislim!" Ni pa banalen strah, ki nam ga povzroči tekmovalnost med starši. Ko nas postane strah, ali je moj otrok dovolj: razvit, sposoben ..., začnemo iskati ali njegove pozitivne lastnosti in jih poudarjati, o tem pripovedovati drugim staršem ... Koga dejansko prepričujemo? Sebe.

 

Druga pot je, da začnemo kriviti sebe in pritiskati na otroka s stvarmi, ki jih še ne zmore in kaj hitro se srečno otroštvo, katerega osnovni namen je igra, raziskovanje, ustvarjalnost in učenje skozi igro, sprevrže v stremuštvo in tekmovalnost, za katero se prepričujemo, da je v dobro otroka. Dejansko pa otrok postane sredstvo, s katerim mi reguliramo svoj strah.

 

Strah rodi tudi jezo: strah pomeni, da dvomimo, da bomo lahko nekaj dosegli in smo ob tem frustrirani, saj npr. svojega otroka ne moremo "potisniti", da bi shodil hitreje, kot mu je namenila narava. Jezo lahko obrnemo nase (krivda, nemir, frustracija), lahko pa jo valimo na druge: na druge starše, ki so tako ..., na partnerja, ki ga nič ne skrbi ali ki nas ne podpira dovolj ..., ali pa celo na otroka (smo jezni, nam "gre na živce", ker se npr. pri hoji še spotika ...).

 

Na nekaterih področjih je najboljši zares prav naš otrok, ne more pa biti na vseh. Prav je, da smo ponosni, da naš otrok presega nekatere otroke na določenem področju in prav je tudi, da otroku to povemo. Na drugih področjih ga lahko opazujemo in spodbujamo, vendar nikoli preko otrokovih zmožnosti in do meje, kjer se otrokova igra in naše ukvarjanje z njim spremeni iz veselja in čudenja v napor. Napredek pa bo v večini primerov (lahko celo brez naše spodbude, čeprav je dobrodošla) prinesel otrokov naravni razvoj in dozorevanje.

 

Znano je, da so nekateri otroci hitrejši na gibalnem področju, nekateri v govoru, drugi v domišljiji ... Razvoj naj bi potekal v določenih fazah: npr. najprej sedenje ob opori, nato brez opore, nato plazenje, hoja ... Nekateri otroci pa suvereno izpustijo plazenje in takoj začnejo hoditi. Ocen, ali je to pozitivno ali negativno, ne moremo dajati. Vsak otrok je svet zase, osebnost in temperament zase, tako je tudi njegov razvoj samo njegov. Opazujmo ga, čudimo se mu in počivajmo ob tem čudenju! Spremljajmo ga, spodbujajmo ga in se veselimo njegovega napredka, kakor se ga z lučko v očeh veseli on sam ...

 

Se ob otrokovem veselju ob uspehu tudi nam prižge lučka v očeh? Če se nam, jo otrok zagotovo opazi in to je zanj največja spodbuda za razvoj.


Preberite še:

Kaj sporočajo otroške risbe?

Kako podpreti otrokov razvoj

 

Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
4
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
4
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
4
Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
Intervju z Damjano Bakarič
photo
Damjana Bakarič je mama samohranilka in pravi, da mora otrok vedeti, da se starša ne sovražita.




Melania
TLF

Vam je všeč ime Melania?

da (30%)

ne (60%)

ne vem (10%)


Število vseh glasov: 454

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!