/11 /11

Na svojo življenjsko in poklicno pot sem sprva stopala z velikimi pričakovanji in ideali. Predvsem moja poklicna pot je bila prepredena z intenzivnimi mislimi o znanju kot pomembni vrednoti, o mojem poučevanju in prenašanju znanja na mlajše generacije. Prednostno vlogo sem namenila izobraževanju.
Ves čas se je pritajeno približevala, pa spet oddaljevala misel o takem vzgojnem pristopu, ki bi omogočal pridobivanje znanja, hkrati pa tudi vlival voljo učencem do učenja in omogočal pristen človeški odnos. Vedno sem pritrjevala misli, da sta učenec in učitelj na istem bregu reke, skupaj nastopata, skupaj se ozirata, skupaj se trudita in skupaj se veselita uspehov. Toda kako vse to doseči?

AVTORITETA JE POTREBNA

Šola je ustanova, ki bolj kot katera druga zaobjame celotno populacijo mladih ljudi. V osnovni šoli učenci preživijo devet let, kar je dolga doba tudi glede na to, da so dovzetni za vzgojne vplive, ki temeljijo na zgledu in racionalni razlagi vzgojnih zahtev. Prepričana sem, da je avtoriteta v vzgojni praksi potrebna, ker omogoča uspešno delo učitelju, s tem pa vzgojno-izobraževalne učinke.

Zaradi vseh omenjenih dejstev sem se odločila spoznati temelje vzgoje, vzgojne koncepte v zgodovini in njihovo bolj ali manj uspešno aplikacijo v sodobni šoli, z željo, da bi si utrdila svoje prepričanje o najprimernejšem vzgojnem slogu, ki omogoča sodelovanje, dogovarjanje in skupno načrtovanje.

AVTORITETO GRADIJO UGLED, ZNANJE IN SPOSOBNOSTI

Veliki splošni leksikon navaja definicijo pojma: »Avtoriteta (iz lat.): veljava, ugled, vpliv na podlagi uspeha, osebnosti ali ugleda službe, tudi: priznan strokovnjak; avtoritativen; pomemben, vpliven.« Če definicijo prenesem v vzgojno prakso, učenci podeljujejo avtoriteto učitelju, ki ima ugled zaradi znanja in sposobnosti. Med učiteljem in učenci se vzpostavlja vzajemno spoštovanje in iz tega izhajajoče zaupanje.

»… Toda truditi se morajo, da se vedejo kot formalno enakovredni člani demokratične družbe, avtoriteto pa oblikujejo na osnovi lastne modrosti.« (Kroflič 1997a: 52) Dejstvo je, da si učitelj pridobi, ustvari avtoriteto v procesu poučevanja sam s svojo osebnostno zrelostjo, sposobnostjo razumevanja, interpretiranja, empatije, vodenja, skratka s svojo osebnostjo, in ne z zlorabo moči svojega položaja za dosego ciljev.

KOMUNIKACIJA MED UČITELJEM IN UČENCEM

Poštrak v svojem prispevku Kakovostno preživljanje prostega časa mladih predlaga preimenovanje dosedanjih načinov vodenja:

– demokratični način vodenja v dogovorni način vodenja,

– avtoritarni v ukazovalno nedogovorni način vodenja in

– laissez-faire, laissez passe v neukazovalno nedogovorni način vodenja.

Neukazovalno dogovorni pristop omogoča dvosmerno komunikacijo med mladostnikom in vzgojiteljem, v kateri si oba izmenjata osebne poglede o nekem dogodku in se tako vzajemno bogatita, pri tem pa ohranjata medsebojno različnost. Udeleženci sodelujejo, se dogovarjajo, skupaj načrtujejo. Odgovornost je obojestranska, vloge so razvidne, ukrep pa je dogovorjen.

Mladi z značilnostmi filistra bodo dobili jasna navodila za svojo dejavnost, hkrati pa bodo imeli tudi možnost in izziv, da storijo kaj samoiniciativno, samostojno. Mladi z značilnostmi boema bodo za svojo ustvarjalnost dobili odziv, ki bo omogočal ustvarjalne razsežnosti.

Ustvarjalni mladostniki bodo imeli v demokratično naravnanih in strokovno usposobljenih vzgojiteljih kompetentnega, koristnega sonačrtovalca in podpornika za svojo dejavnost.

Avtoriteta vzgojitelja ali socialnega delavca pri dogovorni obliki vodenja izhaja iz njegovega znanja in sposobnosti.

AVTORITETA V PRAKSI

Zaradi osebne zavzetosti in zanimanja za področje učiteljeve avtoritete sem sestavila anketni vprašalnik in anketirala učitelje treh velenjskih osnovnih šol. Iz odgovorov sem ugotovila, da učitelji avtoriteto v razredu potrebujejo in jo tudi imajo. Pridobivajo jo s svojim zgledom, z znanjem in s sposobnostmi, z upoštevanjem učenčevih uporabnih predlogov, z jasno in logično razlago pravil, zahtev in prepovedi, pa tudi z izkazovanjem naklonjenosti in prijetnih čustev. Pri svojem delu čutijo pomanjkanje doslednosti, kar zmanjšuje avtoriteto. Pomemben se jim zdi dialog z učencem; ta naj bo spoštljiv, jasen in dogovorjen z obeh strani. Oba udeleženca sodelujeta v vzgojno-izobraževalnem procesu pri oblikovanju pravil, ki so pomembna za kakovostno življenje.

Najpogostejša načina izgubljanja avtoritete sta lastna nedoslednost in nejasne ali neizrečene želje in zahteve do učencev.

Za ponovno vzpostavitev oz. za zagotovitev avtoritete predlagajo večje upoštevanje učenca in doslednost, še posebej v primeru neizpolnjevanja skupaj dogovorjenih pravil.

ODNOS ODRASLEGA Z ODRASLIM

Bern v transakcijski analizi govori o treh ego stanjih: roditelj, odrasli in otrok. Odnose z učenci gradimo na odnosu odraslega z odraslim. Učitelj, ki uporablja odnos roditelj – otrok, bo sčasoma izgubil ugled in spoštovanje pri učencih, sestavni del vzgoje pa bo ukazovanje, grajanje in podcenjevanje ali, kot bi rekel Kiriacou, nadvlada v odnosih.

Če učitelj deluje kot »človek s statusom«, učencem posreduje sporočilo, da je on tisti, ki vodi zadeve; učenci tako sprejemajo njegovo avtoriteto kot samoumevno dejstvo.

Učitelj naj bo umirjen, samozavesten, prepričan vase. Pravila vedenja morajo dobro poznati in jih sprejemati kot racionalna tako učenci kot učitelj – ter jih seveda upoštevati.

Učitelj, ki kakovostno poučuje, pri učencih vzbuja občutek ponosa in osebnega dostojanstva ter utrjuje njihov občutek, da nekaj pomenijo in da so vredni truda.

STALNO STROKOVNO IZPOPOLNJEVANJE

Na šolah vzgajamo vsi, od tehničnega osebja pa do vodje zavoda. Zato se mi zdi pomembno skupno sodelovanje vseh udeleženih na način, za katerega menim, da je najuspešnejši, to je neukazovalno dogovorni način vodenja.

Vsi zaposleni moramo dobro poznati svoje pravice in dolžnosti, kakor tudi pravice in dolžnosti učencev, jih vsakokrat posebej razložiti in upoštevati učenčeve posebnosti.

Pomembno je stalno strokovno izpopolnjevanje v študijskih skupinah, udeležba na razrednih učiteljskih zborih ter udeležba na skupnih srečanjih, ki pomenijo obliko sprostitve in povezovanja med sodelavci. Ustvarjanje ali poglabljanje stikov pripomore k boljšemu počutju in sprejetosti v kolektivu. Za ugodno splošno ozračje in učinkovitost je pomembno timsko delo vodje zavoda, učiteljev, šolske svetovalne službe, staršev – vsi skupaj naj delujejo kot celota. Za svojo avtoriteto se je treba zavzemati in delovati profesionalno, učencem pa predstaviti pojem in pomen avtoritete ter preseči negativni predznak, ki še spominja na avtoritarno vzgojo.

Učitelj se mora zavedati, da je avtoriteta namenjena vodenju učnih dejavnosti, in ne nadvladi. Uspešen učitelj na učence vpliva s svojim zgledom, z učenci ohranja dobre odnose, predvsem pa naj se nikoli ne neha učiti. Učitelja v vsakodnevni šolski situaciji primerjamo z deskarjem na vodi; vedno mora biti pozoren na višino, hitrost in moč valov, ki prihajajo, ne more jim neposredno kljubovati, ampak se jim mora prilagajati vedno znova – in deskati.

Strogost in prisiljevanje sta nekaj hlapčevskega.

Zato menim, da z nasiljem nikoli ne moremo doseči tega, kar lahko dosežemo z razumom, modrostjo in veščino.

Montaigne

Literatura:

– Berne, Erik (1980): Koju igru igraš?, Beograd: Nolit.

– Kiriacou, C. (1997): Vse učiteljeve spretnosti. Radovljica: Regionalni izobraževalni center.

– Kroflič, Robi (1997a): Med poslušnostjo in odgovornostjo: procesno-razvojni model moralne vzgoje. Ljubljana: Vija.

– Poštrak, Milko (2006): Kakovostno preživljanje prostega časa mladih. Neobjavljeni tipkopis. Ljubljana.

– Veliki splošni leksikon (1997), Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Članek objavljen v Otrok in družina, marec 2008