(Foto: Freepik.com)

/11 /11

Zakaj so nove zveze z otroki bolj ranljive? 

Nove zveze so manj stabilne kot prve. Študija Brown in Lin pri odraslih nad 50 let ugotavlja, da je stopnja ločitve v ponovnih porokah 2,5-krat višja kot v prvih porokah. Tenzije so pojavljajo 5–7 let po sklenitvi zakona.

Čeprav otroci praviloma ne nosijo odgovornosti za odločitev starša, da vstopi v novo partnersko zvezo, so v proces oblikovanja odnosa dejansko vključeni že od samega začetka. Njihovi odzivi (odpor, umik, primerjanje) lahko močno vplivajo na partnerski odnos in čustveno klimo v družini. Odrasli, ki so kot otroci doživeli več družinskih prehodov (ločitev, nova družina), pogosteje poročajo o višjih stopnjah depresivnih simptomov in nižji družinski pripadnosti. Posamezniki, ki so že kot otroci doživeli stabilno in podporno prehodno obdobje, lažje gradijo zaupanje v nove družinske odnose, kar poudarja pomen doslednosti in čustvene podpore v začetnih fazah nove družine.

Otrok kot čustveni most med starimi in novimi partnerji

Otroci so povezava med staršema in novim ter prejšnjim partnerjem. Mlajši otroci pogosto doživljajo zmedo in občutke negotovosti, medtem ko najstniki bolj zavestno preizkušajo lojalnost, kar vpliva na dinamiko družine. Če starša ne sodelujeta in ne komunicirata, otrok lahko nezavedno ali zavestno postane posrednik informacij ali izkorišča nejasnosti, kar povečuje napetost. Poleg tega lahko otroci, ki doživljajo pomanjkanje jasne komunikacije, razvijejo občutek, da lahko “manipulirajo” situacijo, kar lahko začasno izboljša njihov nadzor, a dolgoročno oteži prilagoditev. Strategije podpore morajo biti prilagojene starosti, mlajšim otrokom pomaga dosledna rutina in varno okolje, medtem ko najstniki potrebujejo več priložnosti za samostojno odločanje z jasnimi mejami.

Posebna ranljivost mačeh v dinamiki novnih družin

Otroci pogosteje in dlje zavračajo mačehe kot očime. Po longitudinalnih študijah Hetherington in Ahrons manj kot 20% odraslih otrok poroča o tesnem odnosu z mačeho, medtem ko več kot polovica podpira novo poroko mame, manj kot 30% pa očeta. Poudariti je treba, da to ni posledica slabih lastnosti mačeh ali očimov, ampak družbeno-čustvene dinamike po ločitvi, ki vplivajo na otrokove čustvene odzive. Avtorja navajata, da gre za čustveno asimetrijo po ločitvi: Matere dlje nosijo jezo, zaščitništvo in lojalnostne konflikte, ki se prenašajo na otroke, zlasti deklice, medtem ko očetje v povprečju izkazujejo manj jeze in večjo odprtost do vključevanja očima, kar zmanjša trenja v novih družinskih relacijah.

Faze prilagajanja, ki trajajo dlje, kot si večina misli 

Prilagajanje v sestavljeni družini poteka skozi več faz (po Papernow):

•  fantazija (idealizirana pričakovanja),

•  potapljanje (soočanje s konflikti in kaosom),

•  zavedanje in mobilizacija (boljše razumevanje vlog),

•  integracija in stabilizacija (jasne vloge, pristni odnosi).

Te faze niso linearne in pogosto trajajo 5–7 let ali več. Pubertetni otroci so posebej ranljivi, kar lahko podaljša obdobje napetosti. Neurejene stiske pa vodijo v dolgotrajne posledice pri otrocih.

Kaj res pomaga? 

 1) Čustvena podpora otrokom: Redno pogovarjanje o čustvih, potrjevanje njihove vloge in občutkov, spodbujanje varnih navezav.

2) Vključevanje socialne podpore: Drugi družinski člani, šola ali terapevti lahko pomagajo pri prilagoditvi.

3) Usklajen partnerski odnos: Partnerja, ki delujeta kot ekipa in se medsebojno podpirata pri vzgoji, otrokom nudita največ varnosti.

4) Spoštljive meje: Vsaj minimalna raven spoštovanja med biološkim staršem in novim partnerjem zmanjšuje otrokovo stisko.

5) Jasna komunikacija: Otroci potrebujejo razlago, da ni njihova naloga izbirati med starši.

6) Potrpežljivost in realna pričakovanja: Prisiljevanje tesnih odnosov pogosto poslabša odpor. Bolje je počakati in graditi zaupanje postopoma.

Ko partnerja delujeta usklajeno, spoštujeta meje, komunicirata jasno in sta potrpežljiva, lahko premagata začetni odpor otrok do nove družinske ureditve. Otroci, ki so aktivni udeleženci prilagajanja, se s časom naučijo zaupanja, navezanosti in varnega sodelovanja z vsemi družinskimi člani, kar ustvarja stabilno in ljubeče okolje za celotno družino. V visoko konfliktnih primerih pa stabilnost ni vedno mogoča brez mediacije ali terapije.

Zala Udir, svetovalka za dinamiko sestavljenih družin, ustanoviteljica Aurapaxa, je magistrica zakonskih in družinskih študij, ki se celostno posveča življenju in izzivom sestavljenih družin.

Življenje v sestavljeni družini, daje njenemu strokovnemu delu pristen vpogled v vsakodnevne izzive ter dragocen stik z realnostjo tovrstnih družinskih sistemov. Njeno delo temelji na strokovnem znanju, sočutju in praktičnih izkušnjah.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

VIRI:

??Ahrons, C. R. (1994). The good divorce: Keeping your family together when your marriage comes apart. HarperCollins Publishers.

Brown, S. L., & Lin, I.-F. (2012). The gray divorce revolution: Rising divorce among middle-aged and older adults, 1990–2010. The Journals of Gerontology: Series B, 67(6), 731–741. https://doi.org/10.1093/geronb/gbs089

Erlangsen, A., & Andersson, G. (2001). The impact of children on divorce risks in first and later marriages (MPIDR Working Paper WP-2001-033). Max Planck Institute for Demographic Research. https://doi.org/10.4054/MPIDR-WP-2001-033

Fischer, R. A., Johnson, M. D., Stertz, A. M., Sherlock, S. N., & Wiese, B. S. (2023). How perceived maternal gatekeeping affects fathers: An 8-week study. Journal of Family Psychology, 37(2), 232–242.

Hetherington, E. M., & Kelly, J. (2002). For better or for worse: Divorce reconsidered. W. W. Norton & Company.

Hetherington, E. M., & Stanley-Hagan, M. (2002). The adjustment of children with divorced parents: A risk and resiliency perspective. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 43(1), 101–116.

Jensen, T. M., & Weller, S. C. (2024). Stepfathers and adolescent well-being: A systematic literature review.

King, V., Boyd, L. M., & Thorsen, M. L. (2015). Adolescents’ perceptions of family belonging in stepfamilies. Journal of Marriage and Family, 77(3), 761–774. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4495965

Papernow, P. L. (1993). Becoming a Stepfamily: Patterns of Development in Remarried Families. Jossey-Bass.

Shafer, K., Jensen, T. M., & Holmes, E. K. (2017). Divorce stress, stepfamily stress, and depression among emerging adult stepchildren. Journal of Child & Family Studies, 26(3), 851–862. https://scholarsarchive.byu.edu/facpub/4408