/11 /11

Dihaj ... Govoriš sama sebi. Dihaj ...

Nato pripravljaš večerjo, že jezna in zavedaš se, da se bodo pritoževali nad hrano. In nato te v hrbet zadane krogla iz plastične pištole.

Takrat eksplodiraš. Posodo vržeš v umivalnik, izpuliš pištolo sinu iz rok in iskre ti letijo iz oči.

Nato opazuješ, kako se njegova ramena spuščajo in kako se odmika, sprašuje se, zakaj se MAMA včasih ne zabava.

Ko sem odraščala, se spomnim, kako sem gledala mamo. Pihala je od frustracije, ker nikoli ni bilo vsega konec - nikoli ni bilo končano. In potem bi sčasoma počilo. Zaradi kupa umazanega perila ali večerje, ki je nismo hoteli jesti. Pomislila sem: V čem je težava? Nisem razumela, zakaj je bilo tako pomembno, da so postelje postavljene, preden smo zapustili hišo, ali pa je bila kuhinja čista. Zdaj pa to popolnoma razumem.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so mame tako jezne? Zakaj oče pride po službi in je vesel in zabaven, otroke vrže v zrak, in vse, o čemer razmišljate, je, da jih ne bo preveč razburil! Čas je, da gremo kmalu spat! Zakaj nas tako moti, da uživajo v otroštvu, se igrajo, žgečkajo, vendar nihče nikoli ne obesi jakne na mesto ali pospravi čevljev?

PREBERITE TUDI: Starševstvo naju je popolnoma spremenilo

Gre za drobne prekrške - majhne trenutke čez dan, ki začnejo delovati kot napad, žalitev pa se celo kopičijo, dokler vulkan ne izbruhne. Vem, zakaj je mama od časa do časa izgubila potrpljenje, ker se to zgodi zdaj meni. Zakaj smo tako jezne?

No, tu je resnica: to čustvo pride, ker smo ranjeni.

Ste to vedeli o jezi? Da je to pravzaprav znak nečesa drugega? Po raziskavah jeza skoraj nikoli ni glavno čustvo. Pogosto so v ozadju tudi drugi občutki - občutek zanemarjenosti, nepomembnosti, manjvrednosti in nemoči.

Je to smiselno? Da, ker se počutimo necenjene, zanemarjene in včasih nevidne, zato na koncu bruhamo ogenj na svoje ljubljene.

Vsak dan poskušam imeti hišo vsaj nekoliko pospravljeno, kuham zdrave obroke, perem, sušim in likam oblačila vseh nas, čistim stranišče, urejam in sesam. Spomnim jih, naj naredijo domačo nalogo, se okopajo in da delijo ...

In potem ljudje, ki jih imam rada, ljudje, za katere vse to počnem, vstopijo v hišo in vržejo vse od sebe že na vhodu, ničesar ne postavijo na pravo mesto ali pustijo kuhinjo v neredu, ki ga moram jaz pospraviti po tem, ko so povedali, da je večerja "grozna" in po vsej sobi pustijo kup umazanih oblačil in ovojev čokolade, seveda sem jezna! Toda resnica je, da čutim tudi druge stvari.

In potem sledi naslednji, najpomembnejši del - ne želim eksplodirati nič bolj, kot bi si oni želeli, da se to zgodi. Torej, kolikor je od njih odvisno, ali bodo sodelovali, je od mene, da se z njimi pogovorim o tem, kaj želim, kakšne so moje potrebe, tako da se v svojem domu ne počutim podcenjene. To pomeni, da ne morem pričakovati, da bodo prebrali moje misli, in zaradi tega lahko postanem pasivno agresivna.

Ker si nihče ne zasluži živeti v hiši, polni jeze - ne oni ne jaz.

Ko začutim jezo, ki se mi vzpenja po telesu, moram ugotoviti vzrok. Ker če tega ne storim in jeza pride do mojih ramen in mi začne čeljust trzati - potem je prepozno.

PREBERITE TUDI: Zakaj so mame čarobna bitja?

Potem se moram pogovoriti sama s seboj. Vsaj ena od mojih potreb ni izpolnjena. Včasih nihče ne more storiti ničesar - v življenju so trenutki, ko je moj mož preobremenjen z delom ali so otroci bolni in takrat nosim breme. To so trenutki, ki jih je treba premagati.

Vendar se pogosto zgodi, da lahko kaj storim glede jeze. Sprehod, odhod v sobo, kjer si dobro oddahnem in pomislim, kaj se dogaja. Iščem vzrok težave - sem izčrpana? Sem preobremenjena z delom? Ali imam preveč odgovornosti? Ali otroci zanemarjajo svoje naloge? Na ta način odkrijem, kaj me jezi in katera je najboljša rešitev.

To ni zajamčena metoda za preprečevanje izbruhov jeze in besa. Če priznamo, da imamo vsi včasih res hude dneve, nam bo odpuščeno. Če pa opazite, da ste pogosto razočarani, jeza, ki nenehno tli in začne bruhati ogenj, ker ste na kavču v dnevni sobi našli nogavico ali ker otroci niso dali posode v stroj, kot ste rekli - morda vam bo pomagalo, da se distancirate in razmislite o tem, kaj se v resnici dogaja. Če vam uspe oceniti začetni občutek, ki vodi do takšnih izbruhov (nezadovoljstvo, zanemarjanje, neupoštevanje ...) ali da potrebujete odmor ali prečrtate sestanek ali dva iz koledarja - se boste lahko pogovorili z družino o tem, kako se počutite in zakaj se tako počutite.

Veste, da bi vskočili in poskrbeli za otroke ali moža, če bi bili vpleteni. Prepričali bi jih, da so cenjeni, pomembni in dragoceni. Torej, kaj pa vi?

Si ne zaslužite istega?

Vir: Scarymommy

PREBERITE TUDI: Mame mislimo, da moramo vse same - pa nam ni treba