Žepnina je priložnost za učenje ravnanja z denarjem. (F: pexels)

/11 /11

Ali otrok potrebuje žepnino?

Ne. Otrok ne potrebuje žepnine. Nekateri otroci jo imajo, drugi nimajo. Žepnina ni nekaj, kar bi otrok moral imeti, saj zanj in za njegove potrebe skrbijo starši. Je pa žepnina lahko priložnost, da se otrok nauči ravnanja z denarjem. To ne pomeni, da otroci, ki nimajo žepnine ne bodo znali ravnati z denarjem, tudi nujno ne pomeni, da bodo vsi otroci, ki imajo žepnino z njim znali ravnati.

Koliko staremu otroku jo lahko damo žepnino in koliko?

Najprej je pomembno, da vemo, da majhni otroci še ne poznajo vrednosti denarja. Triletni otrok že lahko prepozna denar, ve da je to papir ali kovanec, več pa ne. Z odraščanjem otrok spoznava, da z denarjem dobi tisto, kar si želi (sladkarije, igračo …), da ima denar vrednost, da ga je treba zaslužiti. Kdaj začeti z žepnino? Ko otrok pokaže zanimanje za denar in takrat, ko starši sami presodijo, da je njihov otrok pripravljen za žepnino. Koliko žepnine dati otroku, pa je odvisno od prihodkov staršev. Pomembno je, da začnemo z majhno vsoto in potem z odraščanjem in zrelostjo otroka zvišujemo žepnino. Npr. prvošolčku en evro na teden, drugošolčku 2 evra na teden … Odvisno, koliko staršem dopuščajo možnosti, vendar ne preveč. Z veliko vsoto denarja otrok ne zmore ravnati. Pri majhnih otrocih je boljše, če je žepnina tedenska.

Zakaj naj bi otrok imel žepnino?

Žepnina naj bi bila predvsem namenjena temu, da otrok spoznava vrednost denarja in se uči z njim ravnati. Pomembno je, da otroku ne obljubljamo in dajemo denarja za to, da se bo v šoli učil, imel dobre ocene ali da bo pomagal pri osnovnih gospodinjskih opravilih. Otrok se mora učiti in se truditi za šolo, ker je to njegova odgovornost. Pri opravljanju gospodinjskih opravil, pa usvaja delovne navade in hkrati dobiva občutek, da pripada. Pripadnost je ena od temeljnih otrokovih potreb in zato je za otroka zelo pomembno, da čuti, da je del družine in da svoj del tudi prispeva k življenju družine. Otroka lahko nagradimo za dodatno opravljeno delo, če pa pomoč pri večini gospodinjskih opravilih pogojujemo z žepnino, se lahko zgodi, da bo otrok za vsako svoje delo zahteval denarno plačilo. Ne pozabimo, da je otroku »veliko plačilo« pohvala in da jo dosti bolj potrebuje kot denar.

Za kaj naj otrok porabi žepnino?

Če otroku damo žepnino, je to njegov denar in ga lahko porabi zase, za tisto kar on želi. Dobro je, da se z otrokom (preden uvedemo žepnino in tudi pozneje, ko se spreminja vrednost žepnine) pogovorimo in mu damo vedeti, čemu je namenjena žepnina. Majhnemu otroku lahko rečemo, da je žepnina namenjena za sladkarije ali igrače. Mladostniku, lahko povemo, da si krije del stroškov (npr. 5 evrov tvoje žepnine bo potrebnih za tvoje pogovore po mobitelu, ostalo pa lahko porabiš po svoji želji) itd.

Ali je žepnina njegova stvar?

Če starši opazijo, da otrok zapravlja žepnino za nepotrebne reči, kaj storiti? 

Kot že omenjeno, žepnina je otrokova in jo lahko porabi za tisto, kar si sam želi. Dobro je, da damo otroku vedeti svoja pričakovanja glede žepnine. Ne moremo pa mu za vso žepnino določiti, da jo porabi za to, kar si mi želimo. Potem mi razpolagamo z žepnino, ne otrok. Seveda, bo otrok kdaj porabil svoj denar za reči, ki se bodo staršem zdele nepotrebne, njemu pa bodo lahko veliko pomenile. Vseeno je dobro, da starši spremljajo za kaj otrok/ mladostnik porabi žepnino. Če gre denar za stvari, ki so otroku škodljive, nevarne (alkohol, cigareti, droga, stave …), se je treba z otrokom/mladostnikom nujno o tem pogovoriti in v primeru, da se nič ne spremeni, žepnino ukiniti. Staršem ni treba dajati denarja za to, da si otrok uničuje svoje življenje.

Kaj storimo, če mu žepnine zmanjka?

Če mu zmanjka žepnina, mu lahko starši do naslednje posodijo nekaj denarja?

Izjemoma lahko, vendar to naj ne bo pravilo. Če otroka želimo naučiti odgovornega ravnanja z denarjem, mu moramo »pustiti«, da sprejme odgovornost in posledice za svoja dejanja. Konkretno to pomeni naslednje: če otrok prehitro zapravi vso žepnino, je logična posledica ta, da do naslednje žepnine nima denarja. Naslednjič bo tako bolj previden in bo vedel, da mora drugače razporediti svoj denar. Če starši vedno otroku posodijo denar, se bo naučil, da tako ali tako ni pomembno, koliko ga zapravi, saj mu ga bodo starši dali, ko mu ga bo zmanjkalo.

Pomagati otrokom spoznavati vrednost denarja in se učiti kako ravnati z denarjem, je neprecenljiva življenjska lekcija. Že od zgodnjega otroštva otroci opazujejo, kako starši ravnajo z denarjem, za kaj ga porabijo. Vede ali nevede smo zgled otrokom in od nas se učijo ravnanja z denarjem.

Če imate vprašanje za mag. Kornelijo Ferčak, zakonsko in družinsko terapevtko, ji ga lahko zastavite TUKAJ.

Družinski center mir

www.dc-mir.si, info@dc-mir.si, 02 23 45 800