Vedeli smo, da bosta deklici majhni, vendar nismo pričakovali, da bosta tako zelo majhni. (FOTO: Osebni arhiv)

/11 /11

Leta 2014 naju je s svojim prihodom na svet razveselila najina prva punčka, in tako smo postali popolna družina. Nekaj let sva bila odločena, da ostaneva pri enem otroku. To je bila sicer bolj moja odločitev kot moževa, ampak se je z njo strinjal, saj je vprašanje moje telo in mi je povedal, da če si bom še kdaj želela otrok, se bova pogovorila in odločila. In tako sva se čez nekaj let res. Ravno sva dobila papirje za gradnjo naše hiše, privoščila sva si vikend uživanje samo za naju …

Mami, dva dojenčka bosta!

Nekaj dni pozneje mi je zamujala menstruacija. Naredila sem hitri test in pokazal se je plus. Oba sva bila malo v šoku, ampak vesela. Čez dva tedna sva povedala še hčerki, da bo starejša sestrica, saj je bila zmedena, kaj se dogaja, ker sem ves čas bruhala. In tako najina zlata punčka v pogovoru reče: »Mami, saj veš, da bosta dva dojenčka, kajne?« Z možem se spogledava in poskušava hčerki dopovedati, da bo samo eden.

Naslednji teden sem imela pregled pri ginekologinji – malo sem bila nervozna, ker z njo iz prve nosečnosti nisem imela dobrih izkušenj. Vesela, malo živčna se odpraviva na pregled. Na pregledu zdravnica onemi. Tudi jaz. Vprašam jo: »Kaj pa je? A ni utripa?« In reče: »Ne, ne, dva sta.« Ne vem, katera je bila bolj šokirana – jaz ali ona.

PREBERITE TUDI: Trmast po mami, tih po atiju

Na vsake dva tedna sem imela pregled, kjer so budno spremljali razvoj naših enojajčnih dvojčkov. Kasneje sem na dodatnih pregledih izvedela, da nosim punčki. Vsi smo bili neizmerno veseli. Potem pa je prišel 31. teden. Zdravnica v mariborskem UKC me je zadržala v porodnišnici in preventivno sem dobila injekcijo za razvoj pljuč. Manjša dvojčica je imela stisko, krivulja rasti je začela padati. Najhuje mi je bilo spustiti od sebe moža in hčerko in ob tem ne vedeti, ali bomo iz porodnišnice prišle vse tri žive in zdrave.

Manjša dvojčica je imela stisko, krivulja rasti je začela padati. (FOTO: Osebni arhiv)

Dan D je prišel prekmalu

Minili so štirje dnevi in določili so mi carski rez tri dni kasneje. Potem pa je k meni prišla zdravnica in mi povedala, da se je spremenilo in da je danes dan D. Zanihala mi je količina sladkorja v krvi, sistemsko nisem več zmogla in imela sem popadke. »Gremo na urgentni carski rez,« so mi rekli. Do porodne sobe sem se tresla, kot da bi pojedla potres. Vedeli smo, da bosta deklici majhni, vendar nismo pričakovali, da bosta tako zelo majhni. 25. oktobra sta se rodili zdravi in vitalni dvojčici, ena s 35 centimetri in 1150 gramov; druga pa z 43 centimetri in 1790 gramov.

POGLEJTE TUDI: Za mame, ki ste imele carski rez (VIDEO)

Panika in strah za moji princeski

Prvi dan sem preživela na intenzivni negi in ko mi je mož prinesel slike mojih malih bork, se mi ni zdelo tako hudo, zdeli sta se mi kar veliki. Naslednji dan me je odpeljal pogledat naši princeski. Dobro, da sem bila v invalidskem vozičku, drugače bi se kot voda razlila po tleh. Bilo mi je hudo pri srcu, imela sem cmok v grlu, solze v očeh. Nisem vedela, kaj sledi, ali bosta obe preživeli. Ves čas so nas zdravniki in sestre bodrili, da sta super, da sta sami zadihali, da sta vitalni. Vse to sem slišala. Ampak ko sem šla nazaj v sobo, stran od njih, me je grabila panika, žalost, nestrpnost. Po eni strani jeza, ker se je to zgodilo meni, po drugi strani olajšanje, da sta vseeno dobro. In čakaš – čakaš, kaj bo.

Nisem vedela, kaj sledi, ali bosta obe preživeli. Ves čas so nas zdravniki in sestre bodrili, da sta super, da sta sami zadihali, da sta vitalni. (FOTO: Osebni arhiv)

Sledilo je najtežjih 47 dni. S starejšo hčerko, ki je stara pet let sva se v tem času videli samo šestkrat, saj smo imeli prepoved obiskov. Razumljivo, seveda, ampak tako zelo boleče. V tem času so nam ob strani najbolj stali moževi starši in moj oče. Nekako smo vsi skupaj zdržali, vsak dan sta borki napredovali, mož je prišel v porodnišnico in mi pomagal.

In potem končno, po 52-tih dneh odpustnica. Občutila sem neizmerno srečo, a hkrati strah, kako bo doma. Na koncu se vse reši in vse gre. Pridejo slabši dnevi, ampak noben ni primerljiv s tem, ko smo trepetali, ali bosta preživeli. Uživamo vsak dan, hvaležni, da smo skupaj, živi in zdravi.

Uživamo vsak dan, hvaležni, da smo skupaj, živi in zdravi. (FOTO: Osebni arhiv)

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.