/11 /11

Datum: april 2011

Tip poroda: naravni porod

Število dni v porodnišnici: 3 

Porodnišnica: Ljubljana 

Ocena porodnišnice: 5 

Komentar ocene: osebje je bilo super prijazno

Ko sem 29.4.2010 zagledala plusek na domačem testu nosečnosti, je bil to zame, do takrat, najsrečnješi dan v mojem življenju. S partnerjem sva imela srečo, da sem takoj, ko sva se odločila za družino tudi zanosila. Bila je moja prva nosečnost. Meseci so (pre)hitro minevali, brez slabosti in drugih nevšečnosti. Edino kar me je večnoma časa mučilo, je bila pekoča zgaga. Do 32 tedna se je naše malo bitje skrivalo in ni in ni hotelo pokazati kaj pričakujeva. Pri zadnjem ultrazvoku pa je ginekologinja naznanila, da je brez dvoma pod mojim srcem deklica.

V 38 tednu sem ponovno odšla na pregled in ginekologinja me je razočarala z besedami "Ah saj ste še čisto zaprti. To pa še ne bo kmalu, razen če nas kaj ne preseneti." Z malo slabe volje sem odšla domov, poklicala partnerja, da še ne bo najine punčke. Naslednji dan okoli 22.30 ure pa me je začelo nekaj zbadati in zvijati v spodenjm delu trebuha. Partner me je spraševal, če so to popadki, jaz pa sem mu vedno znova odgovorila, da verjetno ne, ker pravijo, da ko se začnejo pravi popadki, veš brez dvoma. Mislila sem, da sem mogoče kaj takega pojedla in me muči prebava. Po nekaj urah in nekaj obiskih wc-ja, sva se okoli druge ure zjutraj odločila, da je čas da se odpeljeva do urgence. Tam nama bodo znali svetovati. In res. dežurna zdravnica naju je takoj napotila v Ljubljansko porodnišnico, naj se grem pokazat.

V porodnišnico sva prispela nekaj pred pol četrto uro zjutraj. Po sprejemu in papirologiji me je pregledala in dejala, da sem odprta 6 cm. Na mojem obrazu se je narisalo pravo začudenje in vprašala sem jo, ali to pomeni, da lahko danes pričakujeva najin zakladek. Odgovorila mi je malo v smehu: "Seveda!" Po pregledu me je priklopila na ctg in popadki so se že pošteno okrepili. Po ne vem kolikem času so me pospremili do porodne sobe. Verjetno sem kar nekaj časa racala do tam, saj so bili popadki že na kakšno minuto. Vmes sem se vstavila le še na stranišču, saj me ne pošteno mudilo lulat. O klistirju, britju in podobnem ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem ležala v porodni sobi, so me spraševali, če je že kdo odšel po partnerja. Ne vem ali so na njega malo pozabili, ampak ga kar nekaj časa nihče ni pripeljal k meni. Ko je končno prišel, mi je bilo takoj lažje. Ko me je zdravnica pregledala, sem bila odprta že 8 cm, popadki pa so se stopnjevali. Proti bolečini mi niso dali nič, saj naj nič ne bi trenutno imeli. Po parih minutah je zopet sledil pregled in glej ga zlomka, bila sem odprta že 10 cm. "Zdaj pa en močan stisk....joj, pa je šla glavica nazaj..." Po navodilih babice sem se morala vleči na bok in pri vsakem popadku močno pritisniti. Pri drugem popadku sem že čutila, da zdaj pa je to to. Ravno v tem trenutku je nazaj prišla babica, me obrnila na hrbet, partner me je dvignil in po treh potiskih je bila zunaj že cela glavica. Hvaležna sem partnerju za pomoč, saj ne bi imela moči, da bi se sama dvignila. Sledil je do takrat najlepši trenutek, saj sem glaviso, ki je gledala iz mene previdno in nežno pobožala. Po naslenjih treh pritiskih, pa je najina punčka prijokala na ta svet, 23.12.2010, točno ob 6.07. Seveda je ta trenutek postal in bo vedno, nekaj najlepšega, kar lahko doživiš v življenju. V vsej naglici smo seveda pozabili na fotoaparat, vendar smo kaj hitro nadoknadili zamujeno. Ko je naša mala zvezdica Eva varno počivala v očkovem naročju, so mene še zašili in umili, nato pa nas pustili same, da smo uživali v prelepih trenutkih kot nova mlada družinica.

Glede na to, da je bil to moj prvi porod, se je vse odvijalo hitro in brez zapletov, za kar sem zelo hvaležna mojemu partnerju, ker mi je ves čas stal ob strani in me bodril in seveda vsem trem babicam, ki so me spremljale pri podrodu, za njihovo prijaznost.