 |
RE: Zbeganost, kriza ali ločitev??
1.10.2008 12:06:41
|
|
|
|
ronja
|
urssyy, ne vem, če ti bo kaj pomagalo, ampak lahko ti povem, kaj sem naredila jaz v primeru, ki sicer niti približno ni bil tako skrajen kot tvoj, lubi se je veliko ukvarjal s hčerkico in 2x na teden sem šla na plavanje in jo je on sam pazil,... ampak je imel eno podobnost: taščo, ki se je vtikala, čeprav ni mislila nič slabega, samo pač hotela je imet svojo vnučko - in to ves čas in čeprav me ima rada in jaz njo in čeprav ne živimo skupaj, imava svoje stanovanje, je bilo meni preveč njenih obiskov, lubi pa ji ni dovolj direktno povedal, da pač ni vedno zaželena in pika (kakih bolj vljudnih zavrnil pa seveda ni slišala). Ni prihajala nenajavljena, se je pa najavila vsak dan . In če smo bili pri njej, nismo mogli it, kadar smo hoteli, ni dala tamale iz rok... Pač en kup malenkosti, ki ti na koncu koncev dajo občutek, da nisi gospodar svojega življenja, ampak nek ujetnik in ker svobodo zelo visoko cenim, to seveda ni šlo.
Ko sem bila že zelo obupana, sem videla, da to vpliva na mojo punčko, ker je začela jokat, kar sicer nikoli ni in takrat mi je naredil en klik v glavi, da sem bila pripravljena naredit karkoli, tudi se takoj razit, samo da bom spet srečna - ker če jaz nisem, tudi ona ni. Odločila sem se, da mu vse po pravici povem in sem mu napisala eno zelo iskreno pismo: da ga nisem nikoli imela za maminega sinčka, da pa se zdaj tako obnaša, da onadva ne moreta vedet, da pretiravata, če jima on ne da tega jasno vedet in če sem se zmotila v svoji presoji, bom napako popravila - ker to ve, da z maminim sinčkom nikoli nisem mela namena živet in si tu tudi nisem premislila: to ni dobro ne za najin odnos, ne kot vzor otroku - ne kot vzor očeta, ne kot vzor odnosa. Da lahko torej zbira, ker ne bom pustila, da bi bila tamala žalostna zato, ker jaz ne znam živet svojega življenja. Nekdo bo žalosten v vsakem primeru, on pa izbira kdo koliko.
Že prej sva se dostikrat pogovarjala o tem, vendar on ni sprevidel, kako zelo me to boli - ker je seveda lažje ne videt, da je problem, ker ga potem ni treba reševat - kregat s starši se ni glih najbolj luštno... Rabiš kar motivacijo zato, sploh če tega sicer nisi navajen in še nikoli nisi tega naredil...
Po tistem pismu se je šel še isti dan zmenit s starši - ne bom rekla, da imava pa od takrat mir, ker ne živimo v pravljicah - ampak ti pa povem, da je razlika očitna: predvsem v tem, da vem, da se lahko zanesem nanj in da sva midve prvi. In to je po moje tisto, kar tebe najbolj boli. Povej mu to: da te boli, da njemu je to življenje fajn, tebi pa ne. Da se počutiš ujeto. Da se ne počutiš tu doma. Da se njemu zdi najemniško stanovanje "na slabše", tebi pa "na boljše",... vse kar čutiš.
Še vedno je treba taščo krotit, ampak zdaj mu je to lažje in uspešneje, ker je počistil prioritete v glavi in ker si ne meče več peska v oči. Še vedno mu ni lahko, to vem, ampak saj nikomur ni lahko zavrnit svojih staršev, pa moramo vsi to kdaj naredit v dobro svoje družine. Pametni starši pač ne grejo tako daleč, da bi to moral pogosto delat...
V prvi vrsti ne razumem, kako lahko nekoga, ki naj bi bil tvoj partner, užaliŠ???
hehe, ribica, v veliki večini so ljudje lahko zelo užaljeni, če jim enostavno poveš resnico, ki je ne marajo slišat... Tako da ni tako težko . Moj lubi je bil recimo enkrat na začetku užaljen, ko sem mu povedala, da če bo tako še naprej, ne bom zdržala z njimi (je rekel, kaj mu grozim, če pa vem, da je na moji strani - kasneje je pa videl, da sem imela prav...)
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) 
, samo spala spala)... 
...to mi je dalo vedet, da je moj lubo res pretrgal "popkovino"....samo njegova mami pa tega ne zmore...ga ne sprejme in ne spoštuje njegovih odločitev v vlogi očeta... 
