Anonimen
|
Upam, da me ne boš narobe razumela, ampak tudi moj Jan je osnovnošolec (zdaj bo šel v 3. razred 9-letke)... In ker bo ravnokar star 8 let, vidim, da me pri svoji igri niti ne želi niti ne potrebuje več kaj hudo veliko. Veliko raje je v družbi svojih vrstnikov, ki jih sedaj, med počitnicami, najde v našem blokovskem naselju. Drugi fantje so mu sosedje in prijatelji. In na igrišču je po več ur na dan, odvisno od vremena. In popolnoma brez sramu priznam, da nisem vse te ure z njim na igrišču. Včasih niti ene ure ne, ampak gre sam. Zdaj sem pa dobila občutek, da je razpuščen osnovnošolec in da bi bilo treba mene prijaviti na CSD? Zakaj pa (če se motim, se opravičujem)? Otroci teh let, pa tudi kako leto gor ali dol, imajo svojevrstne igre, v katerih uživajo, in čeprav jih mi, odrasli, ne razumemo, je vseeno tako. In tudi obmetavanje z marsičem je na sporedu. Moj Jan pride domov poln mivke, peska in listja, pa tudi premočen od vode iz vodnih pištol in podobno. Pa mi nikoli ni niti na kraj pameti padlo, da bi kakšnega od otrok zato prebutala ali pa metala iz gugalnic. Absolutno sem proti nasilju, seveda, in v kolikor kdo poskuša dvigniti roko nad mojega Jana, bom jaz prej tam, preden bi mu to uspelo. Ampak igra?
In moj Jan še zdaleč ni mulc brez nadzora, četudi je kdaj pa kdaj tisti, ki vrže pesek. Jaz sem vedno v bližini. Stanovanje imamo v pritličju in dobesedno gledam ven. Ali pa, če stopim do vrat, isto je. Pa se nihče ne kolje.
Ali jaz ne razumem morda, po mojem mnenju, pretirane reakcije, ali pa bom kar sama odšla na socialno, da si ne bo kdo drug naprtil dela zaradi mene?
|
Natisni
