ronja
|
Meni se najboljše obnese sistem, da človeku povem, da me je njegovo ravnanje (namerno ali nenamerno, v tem primeru povdarim, da vem, da ni bilo nalašč) prizadelo. Navadno je ljudem potem žal in tako je potem tudi meni lažje. Dostikrat hočejo ljudje potem napako tudi popravit in to se mi zdi zelo fajn - za oba - človek, ki je naredil traparijo se na ta način zanjo odkupi, prizadeti pa tudi ima nekaj od tega in vidi, da si drugi res želi popravit škodo. Isto je, če ga jaz userjem, seveda: se opravičim, razložim, zakaj sem tako reagirala in poizkušam popravit škodo.
Dostikrat se splača tudi pogledat, zakaj nas je eno dejanje/beseda tako prizadela - ker dostikrat ni fora v tisti besedi/dejanju, ampak v nečem simbolnem, kar je zadaj. In v veliki večini primerov tisti drugi "tega simbolnega" sploh ni videl, mislil, želel naredit... In ko se to zmenita, je vse lažje - ker veš, da te ni hotel/a prizadet, da ni bilo nič zadaj. Dositkrat je kak strah, ki potem male bedarije poveže v eno celoto, ki zgleda zelo logično, vendar pa to še ne pomeni, da je tudi res. Lahko imajo te male bedarije čisto neodvisne vzroke, ki nimajo veze s tem, česar se mi bojimo. Vsaj pri meni se dostikrat izkaže tako:).
Včasih pa sem bila bolj jezna, kot otrok/najstnica sem se včasih tudi kujala in je bilo z mano precej težje;). Nekaj časa sem se počutila kot marsovček in sem se precej umikala sama vase, z mami sem mela vedno burne prepire (zdaj sva se naučili drugače:), ampak takrat sem si tudi želela veliko bolj burna čustva. Danes bi me to preveč utrujalo, imam rajši mirno življenje, kjer se zmeniš, kadar ti je hudo, poveš (tistemu, ki mu zaupaš, seveda) točno to, kar te skrbi in potem je vse ok.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
, namesto da bi obdržal svoje 3 princeske 
res, nimam pojma kaj bi se pri meni vleklo pod vzorci iz otroštva do zdaj (zamere in bolečine).. vsaj nič drastičnega da bi mi takoj padlo na pamet. sigurno bi se pa dalo o tem debatirat na kavici ali kosilu 
