Anonimen
|
Pri Kamikazi do te meje se nisem prisla, tako, da ne vem, kaj napisati. Na splosno pa - ja, sem ljubosumna. Znam tudi pretiravati, ampak takrat sem seveda prepricana, da imam jaz prav. Bolj, ko me prepricujes v nasprotno, bolj si zame kriv. In Bog ne daj, da takrat najdem ali pa samo zaslutim karkoli, kar bi podzgalo moje razmisljanje ali morda celo dokazovalo moje trditve. Huh - potem je pa ogenj v strehi. No, vsaj tako je bilo vcasih. Zdaj imam ze tri leta in pol mir s tem. Pa tudi drugacno taktiko imam. Sedaj bi najprej poiskala dokaze, potem pa jih postavila na mizo. In zdaj ne bi hotela opravicila, temvec razlago. Nisem vec najstnica, tako, da zdaj razmisljam z glavo. Sposobna sem marsicesa. Prevaro (v klasicnem smislu) bi tezko odpustila, sem jo pa sposobna sprejeti in razumeti (ampak naj bo resnicen razlog, ne pa nek beden izgovor). Temu primerno sem se tudi na nek nacin ``zavarovala`` (da se ne bi kdo tocno na ta izraz obesil, lepo prosim) - Kamikazi sem povedala, da mu nisem ne mama, ne Bog, ne banka in da lahko pocne, karkoli mu srce pozeli, ampak da jaz to hocem iz-vedeti od njega in da mora upostevati tri omejitve - zenska ne sme biti blond, ne sme je pripeljati v domaco hiso in potem mi mora povedati, ali je bila boljsa od mene.
Zdaj pa cakam na odgovor na zadnje vprasanje (od njega). 
|
Natisni
. 
!
