pridna_janja
|
IZVIRNO SPOROČILO: metaa
Želim si samo kakšne spodbudne besede. Saj vem, da jamranje nič ne pomaga, ampak tako mi je hudo.
Mož pravi, me nima več rad (po več kot desetih letih!), da ne čuti do mene kar bi moral (razen tega, da ga zelo skrbi, da si ne bi kaj naredila) in tega ne morem sprejeti, sploh ker ga neskončno ljubim in tudi najina dva mala sončka. Ne znam živet brez njega. Saj se zamotim, ampak misli mi skoz uhajajo k njemu. Pretrgala se bom od truda, kako popraviti razmerje, ne zmorem več, on pa sploh ne želi reševat. Se mi zdi, da sem v redu punca, da imam srce na pravem mestu, nisem plehka-denar mi ne pomeni nič oz. le sredstvo, da lahko kolikor toliko normalno živimo, sem čustvena, poštena, ljubeča, možu nikoli nisem težila, ga omejevala, samo ljubila sem ga. In sedaj se mi podira vse, v kar sem verjela - zakon, družina. Tako hrepenim po nekom, ki bi te stvari cenil in mi vračal ljubezen, včasih bi kar "s ceste" potegnila koga, samo da bi me objel in mi dal malo topline, po kateri tako hrepenim. Sprašujem se, ali na tem svetu res ni nič več sveto, za kaj neki bi človek hotel še več kot ljubečo ženo in dva zdrava sončka. Ali sem samo jaz tako čudna. Vsi mi pravijo, da sem čedna, zelo v redu punca in da si zaslužim nekoga, ki bi me resnično imel rad. Ampak jaz mislim samo nanj in na to, da brez njega ne morem živeti. Včasih se mi zdi, da bom kar zblaznela, tako boli, da me je zavrgel in nimam volje živeti, saj se bojim, da ga bom večno ljubila in zato vedno trpela. Tudi otrokoma se ne morem in nimam več volje prav posvetiti, saj sem nemirna, žalostna, živčna in zelo zelo osamljena... Vem, da moram to premagati, ampak se ne znam dvigniti nad to, bojim se, da je bolečina močnejša od mene in da bo zmagala.
jaz bi te kar objela  iz katerega konca si?
_____________________________
Quando fra l’altre donne ad ora ad ora
Amor vien nel bel viso di costei,
quanto ciascuna e men bella di lei
tanto cresce ‘l desio che m’innamora
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, v glavi vem, da imaš vse prav, srce pa tega ne zmore sprejeti. V bistvu je upanje edina stvar, ki me kolikor toliko drži nad površjem-upanje, da bo kaj spoznal... če bi resnici pogledala v oči vem, da je ne bi prenesla. Sedaj še ne. Nočem in ne zmorem sprejeti resnice, delam si utvare, da rabi čas, bolj ko me odriva, bolj se ga oklepam in prosim... Ja, vem - žalostno. Tako sem zabredla, da me je včasih sram sama pred sabo, ampak-zelo čudno se bo tole slišal - samo on me lahko umiri, če mi reče kar, v čemer vidim upanje, če izrazi skrb zame. Takrat se umirim in lahko funkcioniram, sicer pa kar blodim in se ne znam pobrati. Čist sem čustveno odvisna od njega, se mi zdi.
