Anonimen
|
Zase pravzaprav težko rečem, da sem sploh kdaj bila uradno samska mama, ampak... Poročena sem bila 7 let in imam z bivšim možem sina. Samska mama sem bila praktično tistih 7 let v zakonu. Bivšega ni bilo skoraj nikoli doma. Stalno je nekaj delal (domov pa ni nosil nobenega denarja), vedno so bili prijatelji na prvem mestu, na veliko me je varal (in na koncu tega tudi skrival ni več). Ko je pa le bil doma, sva pa vpila eden na drugega, se pretepala in posledično še vse ostalo, kar spada zraven. Po petih letih mi je zraslo do vrha glave in sem ga prevarala s svojim prvim fantom. Pa tega nisem obešala na veliki zvon - zadržala sem zase in še danes ne ve. Saj sem to naredila zase, ne zanj. In od takrat naprej je bil bivši mož zame mrtev. Zakon je obstajal samo še na papirju. Živela sva sicer pod isto streho, ampak srečala sva se pa samo toliko, da sva si predala otroka, ko je eden od naju prišel iz službe, drugi pa odšel v službo.
Leta 2003 sem zamenjala službo in prišla v eno, kjer sem naletela na krasnega sodelavca. Samskega. Skoraj celo leto sva se od daleč gledala (in skupaj delala), saj me je imel on za prepovedano (še vedno poročena), meni pa se ni dalo ****i še z enim dedcem, saj sem imela eno budalo že doma. Bila sem pravzaprav v obdobju, ko so se mi vsi moški zdeli kreteni in ko sem živela zase, za sina in za šiht. In v načrtovanju selitve in ločitve. No, potem pa je doma počil film, ko sem izvedela, da je bivši mladoletni sosedi naredil otroka. Nič kaj preveč nisem razmišljala, ampak sem spakirala najnujnejše, kupila Salomonca in z otrokom vred mrknila v najem. ****rije so bile na višku, tudi grožnje s pištolami in še marsikaj, ampak se mu nisem pustila. Tako besna sem bila nanj, da bi ga bila sposobna fentati, če bi imela priliko. In ker smo bili v službi zelo domači, so seveda vsi vse vedeli. Tudi sodelavec. Težko bi rekla, kateri od naju je naredil prvi korak, ampak ker je bila simpatija obojestranska, ni bilo problema. Kmalu smo se vsi skupaj preselili v to stanovanje, kjer smo še sedaj, po skoraj treh letih. Najemniško, sicer, ampak imamo mir (poleg prazne denarnice). Pomagal mi je čez ločitev, ki je bila daleč stran od enostavne. Malo smo se tepli (zdajšnji in bivši - kaj češ, če mu pa nekatere stvari niso šle v glavo, mu jih je bilo treba pa zabiti tja), malo smo se vlekli po sodiščih (in se še malo), večinoma pa smo uživali. Naredili smo še enega fantiča, ki bo vsak čas star eno leto, v načrtu pa je še punčka (upam).
Kaj pa jaz vem, kaj naj rečem... samska mamica... ne, po definiciji nisem bila... v realnosti pa... cca. 6 let v zakonu... in če ne drugega, me je to izučilo toliko, da vem, da bi se sedaj raje odločila za to, da bom do smrti samska mama, kakor pa da bi bila samo 5 minut s katerimkoli idiotom... never again!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
Ful si je želel otroka in seveda ga imava. Če bo vse po sreči, bomo menda kmalu v hišici z veliko zemljice. No, to pa bo pravljica.
