Osebni arhiv

/11 /11

Med vsemi posebnimi zgodbami nedonošenčkov in njihovih družin, je naša še bolj posebna, saj je moj otrok svojim rojstvom in ogrožanjem svojega življenja, rešil moje življenje. Njegovo prezgodnje rojstvo je bilo najmanjši problem. V decembru 2021 sem v sedmem mesecu popolne nosečnosti dobila covid. Doma sem imela še hčerko, ki je bila takrat stara 14 mesecev.

Živimo na relaciji Bosna- Slovenija (mož ima vezi z Bosno, jaz s Slovenijo), in smo po rojstvu deklice večino časa preživeli v Bosni, kjer je bila druga nosečnost tudi spremljana. Tam sem se tudi okužila s covidom. Vročina, slabo počutje, zdravila takoj od začetka, in šlo je samo na slabše. Čez mejo okužena nisem mogla iti, saj cepljena nisem bila, zato sem se zdravila tam. Najprej ena bolnišnica, pljučnica, potem čez par dni oddelek intenzivne terapije v UKC v Banjaluki, neinvazivna ventilacija, vitalne funkcije ogrožene. Pa za vsak slučaj injekcije za dozorevanje pljuč otroka.

Borba za prevoz v UKC

V sredo 22.12. zdravniki v Banjaluki povedo možu, da bodo tistega dne opravili carski rez, in da jaz tega ne bom preživela. Ah, koliko nosečnic ni preživelo covida, o tem sem brala že mesece nazaj. Zaradi teh že znanih zgodb o umrlih nosečnicah, se mož ni sprijaznil s tem, da bo konec takšen, in je na vse načine poskusil organizirati mojo premestitev v UKC Ljubljana (skupaj z otrokom v trebuhu).

In je šlo, s tveganjem, da poti do Ljubljane ne bova zdržala, ampak je šlo. Prišla sva z rešilcem, dobre dve uri vožnje. Kako je mož preživel ti dve uri, in dneve zatem, ne vem, zdravniki pravijo - čudež. Sprejeli so me v zelo kritičnem stanju na Infekcijsko kliniko, opravili nujen carski rez, intubirali. Odpoved respiratornega sistema, pravijo. Potem sem bila v umetni komi na enoti intenzivne terapije, kar devet dni, vse do 31.12.

PREBERITE TUDI: Velika bojevnica Frejya

Nisem vedela, da sem rodila

Ko sem se zbudila, je bila na steni v moji sobi slikica mojega otroka - 1450g, 41cm, nerazvita pljuča, vendar je dihal bolj samostojno kot jaz. Jaz čisto zgubljena, ne vem, kje so dnevi, kako je moj otrok, kako je otrok doma, premikati se ne morem, govoriti ne morem. Slišim zdravnika, razlaga sestri, da imam strdek v žili...

Vseeno od takrat naprej me ni skrbelo zase, ampak le za mojega otroka. Naslednji dan je mož prišel na obisk, in je vse bilo lažje. Ko sem dobila glas nazaj, sem vsak dan klicala na EINT, včasih tudi nekajkrat, kjer so mi prijazne sestre razlagale, kako je. Poznale so našo zgodbo, in so mi vsak dan pošiljale slikice in posnetke, najbolj močno zdravilo zame. Zdravnica Cerar pa je mojemu možu in naši družini bila kot mati, pomagala kot človek, in kot zdravnik. Prvič sva se z otrokom videla, ko je imel tri tedne. Mož ga je do takrat videl dvakrat, saj je skupaj s hčerkico bil v Bosni in ni mogel priti bolj pogosto. Prvih deset dni je Vasilije preživel v izolaciji, sam v sobi. Za covid so ga testirali trikrat, vedno negativno.

"Še dobro, da si živa"

Zaradi okužbe z bolnišničnimi prebavni bakterijami otroka nisem smela tikati kar nekaj časa, niti prebivati v apartmaju z drugimi mamicami. O dojenju pa ni bilo govora, "še dobro, da ste živa", so mi razlagali. Potem so mi dovolili, da ga vzamem v roke. O, kakšen občutek, čeprav je bil star že en mesec. Takoj je začutil mamico, in se pomiril ob meni. Te dni sem preživela pri prijateljici, ki živi pet minut peš stran od porodnišnice. Pa vendarle mi je bilo naporno in tvegano zaradi mojega slabega stanja hoditi vsak dan k njemu, a sem vztrajala. Ura, ki sva jo preživela skupaj, je bila vse, kar sem čakala in želela vsak dan. Hčerko sem tudi kar pogrešala, vendar sem vedela, da domači lepo skrbijo za njo v Bosni, sin pa je bil droben in me je v tem trenutku bolj potreboval.

Vsak dan je bilo boljše, z otrokom je vse bilo super od začetka, brez zapletov. Jaz sem pa rabila čas za okrevanje, da lahko skrbim najprej zase, potem pa tudi za otroka. Počasi je šlo, zelo počasi. Preden je šel domov 29. 1. sva preživela skupaj 4 dni na oddelku porodnišnice, sama v sobi. Prva noč z mojim otrokom, čudovita, nisem spala od sreče. Domov je šel točno en kilogram težji kot ob rojstvu, zdaj pa tehta dobrih 8kg.

Vasilije je zdrav otrok, obiskujemo fizioterapevta, in druge specialiste, vendar zaenkrat vse zgleda v redu. Hodimo na vaje, jih delamo tudi doma. Zdajle se uči plazit, se posede samostojno, kliče mamo.

Decembra smo praznovali rojstni dan tega prvega otroka rojenega na Infekcijski kliniki - za porodnišnico ni bilo časa. Želeli so le potegniti otroka ven, dokler še diham. Pa so uspeli, midva sva uspela! Ob rojstvu mojega Vasilija sem tudi jaz dobila novo priložnost za življenje. Vse, kar smo si takrat želeli, je, da smo skupaj, in da smo zdravi. Tisto, kar sedaj živimo, so leto nazaj bile sanje. Osebju Infekcijske klinike in porodnišnice pa sva z možem neskončno hvaležna, da imava zdravega otroka, in da naša otroka nista ob mamo.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Neverjetni trojčki

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.