honey
|
Priznam, da nisem prebrala vseh postov, ker jih je preveč, bi pa povedala svojo izkušnjo: moj mož je bil tudi od otroštva dalje nor na motorje - 4-ke (ali karkoli že) je imel spedenane v nulo, avtomatika še bolj, potem pa ni bilo več toliko denarja, da bi si privoščil kaj drugega. No, ko sva bila skupaj približno 3 leta, si je gospod omislil 600 kubično yamaho. S tem, da je bil še brez izpita in ga je naredil naknadno po mislim 14 dneh (res pa je, da se ta čas ni vozil). O.k., mlada in neumna, sem se tudi jaz vozila z njim - v nasprotnem primeru bi bila vsako nedeljo sama doma in se tresla, če ga bom še kdaj videla. Potem je šel na morje on z motorjem, jaz z avtom. Sicer je bil motor večino časa parkiran, ampak enkrat je pa rekel, da se gre peljat z motorjem in da pride nazaj v 1 uri. Kakšne 20 min za tistem, ko se je odpeljal, je mimo tulil rešilec - meni se je čas ustavil. Potem pa sploh, ko ga ni bilo nazaj čez 1 uro, kot je rekel. Prišel je nazaj po 2 urah, jaz že čisto na koncu z živci in ko se danes spomnim, kako sem jaz takrat vpila nad njim, priznam, da me je sram. Ampak od tistega olajšanja, da se je vrnil živ in zdrav se mi je dobesedno utrgalo. No, potem pa je prišla jeseni tistega leta zaključna vožnja za tisto leto - na eni ozki, ovinkasti cesti je avto pripeljal preveč po najini strani in mu je mož z levo ramo odbil ogledalo. Imela sva srečo, da sva se nekako obdržala na cesti, da nisva padla in ko se je na primernem kraju ustavil, sem spet vpila kot  . K sreči je potem motor kmalu prodal. Priznam, da sem si zelo oddahnila, ker sem imela že vsega poln kufer. Nakar se je čez kakšen teden na isti cesti ubil prijatelj-motorist  .
Potem je bilo kakšne 2, 3 leta mir pred motorji. Nakar pa se gospod spomni, da si bo omislil spet nov motor. In to je naredil zelo na tiho, meni je povedal tisto minuto, ko se je s prijateljem odpravljal na ogled. Moram reči, da so se mi kar rolete spustile na oči. Nič nisem vpila, prosila, jokala - samo obrnila sem se in šla v stanovanje. Potem sem se pa iz same ihte preoblekla in šla na kolo. Vrnila mislim da sem se šele po 3, 4 urah, ko je bil on že ves paničen, da sem spokala in šla. In sem mu samo to rekla, da motorja ne bom branila, da ne bom potem celo življenje poslušala, da sem ga prikrajšala za motor, povedala pa sem mu, da se na motor definitivno ne vsedem več. Ker vem, kako je, ko začuti konje pod ritjo - nima meje. Potem mi je tudi povedal, da se je s prodajalcem dogovoril, da če bom jaz zelo proti, da motorja ne bo vzel. In kaj sem hotela? Popustila sem, kaj pa drugega - vse za ljubezen. 14 dni zatem pa pelje on motor na servis v Ajdovščino in me kliče, da je na Rebernicah imel prometno nesrečo in da je padel z motorjem. Samo vprašala sem ga, kaj je z njim, ko pa je rekel, da nič, sem mu zabrusila: če se zdaj nisi ubil, te bom pa jaz, ko pridem domov  Motor je bil razbit totalka, on je imel pa srečo, da je padel na edinem ovinku, kjer ni betonske škarpe - drugače 100% ne bi preživel. Ampak je bila pa tudi dobra stran nesreče - ustrašil se je kot in od takrat ima sicer še željo, da bi imel motor, obenem pa ga je tudi strah. Tako da mislim, da sva za vselej opravila s to temo. K sreči pa se tudi zaveda, da ima zdaj družino, da ne bo pustil samo mene same, ampak tudi svojega sineka.
Ja, še to da povem: za kontro, ker si je on kupil motor, sem jaz kupila mucka . Motorja že dolgo ni več, mačka pa je še vedno - ta ga še spominja na njegov hobi 
|
Natisni
) 
