Maša26
|
Prime prime.
Ravno sedaj imam obdobje, ko mi zelo težko padejo izjave, ˝kaj pa vidva čakata˝ ipd oz. kaj prav nesramnega od koga, ki misli, kako je duhovit.
Jaz poskušam normalno živeti, vendar imam hude vzpone in padce. Prav tako vem, da moj :love: trpi zaradi teh neuspelih poskusov. V bistvu se še eden pred drugim po mojem malo pretvarjava, da naju ne skrbi tako zeloo.. Čeprav je pa en oblak nad glavo. In po vsaki :hudicek: se počutim, kot da sem vržena nazaj na tla in me mori služba in vse drugo še 100x bolj. Bolj kot neko hudo kariero si želim v prihodnjih par letih uživati v :nosecka: in z :duda: ali dvema, tako da se moram prav prisilit, da sem zavzeta za službo.
Sicer pa, jaz si ponavadi vbijem v glavo, da bolj vplivat kot to že počneva, se ne da in da bo, ko bo. Črne misli pa preganjam z vso močjo ;)
Me pa tudi obremenjujejo vsi, ki so za naju prepričani, da bi že lahko in zakaj ne. Zoprno mi je pa povedat vsem (prijateljem, sorodnikom),
ker je to taka ˝hvaležna˝ tema za razširjat, nočem pa etikete ˝a veš da unedva pa ne morta met otrok˝.
Kako pa vi reagirate, ko vas sprašujejo o tem?
No, prav vsem, še posebej fosilkam, katerim se ta mesec pridružujem, želim :duda::duda::duda::duda:!!!!
:pujs::pujs::miska::miska:
|
Natisni
