metuljcek321
|
No, pa dejmo:
.... pri naši hiši se je začel s prijetnimi pričakovanji, optimizmom in iskricami v očeh, saj sva se odločila, da je počasi čas, da Anji poiščeva družbo in jo narediva za big sister. Ouki-douki, ker pri nas naravno nekak noče, pa noče ratat, sva se spet podala po dobri stari poti hormonskih injekcij in vsem, kar sodi zraven: špikanje every day, neprestani UZ-ji zjutraj pred službo, odvzemi krvi, upanje, da se bo dobro razpletlo in da zmagava.
Že na drugem UZ-ju se izkaže, da sem čist preveč divje odreagirala (kljub dejstvu, da sem spet na kratkem postopku, tako kot prejšnjič) in zdravnica kar zmajuje z glavo, ko prešteva folikle. Ajde, mi poleg hormonskih injekcij dajo še ene, s katerimi pa zaviram preveliko delovanje prvih. To potm zgleda tako, da si na eno stran trebuha vpičim hormone, na drugo pa štoperje le-teh. Svašta, tehnika pa taka.
Naslednji UZ: panikaaa … foliklov je 20. Na vsaki strani! Sicer se v normalnem ciklu obllikuje eden (1!), znotraj je jačna celica, ki se potem pač ali oplodi ali pa odlušči in izloči v obliki menstruacije. Jaz pa dama s 40 + folikli. No, to pa je reakcija. Turbo na kubik. Mal me že špika in se sprašujem, kako bom prenesla punkcijo, a se hrabro držim in imam nasmeh na obrazu. Če sem preživela prvič, bom pa še zdaj. In glede na količino materiala se bo zihr kaj lepega izcimilo. Nekaj, kar bo dobilo ime, he, he.
Že naslednji dan me razveselijo z novičko, da bosta potrebni kar dve punkciji in ne le ena. Bravo, to mi deli. Najprej v soboto, 12. 12., delna, v nedeljo, 13. 12., pa ta prava. And so it happened. Pri delni mi je dr. skenslala cca. 13 foliklov, bla sem zelo pogumna, me sploh ni tolk bolelo, tko da sem bla dobro razpoložena pred tisto ta veliko, ki je sledila the next day.
Se uležem na operacijsko mizo, me prištimajo & here we go. Sestra se mi dobesedno usede na trebuh, da zdravnica lažje ščipa ven folikle s celicami, boli kar konkretno, ampak ker sem faca (itak:), dobr prestanem vse skupaj. Kar se mora, ni težko in pri teh rečeh imam prag bolečine resnično visok (še sreča). Dr. me hvali, kakšna faca da sem, kolk dobr napredujeva, čekira folikle, ki so baje čisto “by the book” veliki, oblikovani & razporejeni. Le ena težava je: ene 3x preveč jih je za en postopek. Sestra, ki odnaša pridobljeno tekočino v sosednjo sobo, je kot Speedy Gonzales, kar naprej leta z epruvetkami sem ter tja, ker takšne rekorderke, kot sem jaz, preprosto še niso imeli. Pridelam 32 celic, kar je menda skoraj za v Guinessovo knjigo rekordov.
Prav nič rekordersko pa se ne počutim naslednje jutro, ko se zbudim vsa zatečena in zabuhla v trebuh. Tišči, boli, nič mi ne paše jest. Sumim, da se utegne razvit hiperstimulacija – kot prvič, ampak takrat se je to zgodilo šele kasneje, po transferju (in imela sem samo 15 celic – tko za primerjavo). Držim pesti, da je lažen alarm in le reakcija na izjemno invaziven poseg.
Lari fari, stanje se namreč slabša iz ure v uro, za piko na i še bruham cel torek, v sredo nazaj na UZ. Jp, hiperstimulacija. Pit, počivat, v petek pa itak nazaj, ker imam transfer – wiiiiii. No, v četrtek skoraj umrem od hudega, sem kot zombi, komaj se privlečem do kopalnice, da se stuširam in malo spravim v red. Ne zgledam v redu, sploh ne. Že tretji dan ne jem praktično nič, bruham žolč, počutim se kot da se bom samo še v krsto ulegla in me odnesejo na britof, v obraz bleda k stena, trebuh pa kot nosečnica pri 5-ih mesecih. Vse tišči, zateguje, špona, vleče … not good, not good at all. Še sreča, da Anjo popolnoma prevzamejo zlati starši in zlati možek, ker sicer pa res ne vem, kako bi.
Petek. The day. Že kar slutim, da najverjetneje s transferjem ne bo nič, ker da mi pa zdaj še to vstavijo, pa le še dodatno spodbudijo hiperstimulacijo, kar bi blo pogubno. In točno tako se zgodi … namesto, da bi šla domov z malo pikico, me sprejmejo na oddelek. Preventivno sem imela že kar vse reči sabo, tko da smuknem v domače copatke, dajo mi prelepo legendarno svetlo zeleno sprano spalno srajco KC-ja ter oguljeno haljo in že sem ready za preiskave, meritve, odvzeme krvi in ostale fletne drobnarije, ki sodijo zraven.
Vidim, da je stvar vse prej kot easy, saj sem na intenzivnem oddelku, kjer je ena punca večja revca kot druga. Ajde, pa poglejmo stanje: jajčnika sta velika čez 10 cm vsak, obseg trebuha je 83 cm (kar je skoraj 20 cm več kot sicer!), kile pa na +5 (ojej, ojej), na UZ se že vidi, da se nabira tekočina. Shit! Dan mi razveseli večerja, na kateri nas razvajajo z lazanjo – mnjam, kapo dol, kakšna yummy, yummy hrana. Sicer se potem počutim, kot da me bo tokrat pa čisto zares razgnalo, but hey it doesn’t really matter, važno je, da se mi je vrnil apetit in da nisem več bruhastično razpoložena. Big mama am I, to pa.
Po novem moram lulati v vrč in tako meriti, koliko tekočine gre notri (spiti moram med 2 in 3 litre). Najprej imam mal težav s koordinacijo down under, a sem kmalu že prava profesionalka. Dokler je odvajanje OK, to seveda zmanjšuje možnost, da notri zastane preveč vode, se pravi, da večkrat, ko grem tja, kamor gre še cesar sam, boljše je.
Ker ginekološko kliniko čez praznike zaprejo, nas že naslednji dan preselijo na ginekološki oddelek KC-ja. Dajo me v sobo, kjer so težave z okni & pihanjem (zadeva je rešena z rjuho, ki je ene 30x prepognjena in s selotejpom zalepljena čez najbolj kritični del – ja, zakaj bi človek kompliciral, če ni treba … ta simpl je tanartabuljš) in očitno je to res tko zelo odbijajoče, da kar cel čas mojega bivanja v Ljubljani ostanem sama v sobi. Nadstandard, indeed.
Ima pa bivanje v osami tako svoje prednosti, kot slabosti, seveda. Po eni strani je megastično, da imam mir, lahko počivam in dremam kakor mi paše, pošiljam SMS-e, pokličem domače in podobne finte, po drugi strani pa mi ostaja presneto veliko časa za razmišljanje. Razmišljanje o tem in onem. Zapadem v vprašanja o tem, kako da niso mogli predvidet tako burnega odziva na hormone in mi že v osnovi dat manjšo dozo. Pa da zdaj ni bilo transferja & je blo vse tole matranje lari fari. No, glede na dejstvo, da se jih je od 32 celic oplodilo kar 19 in bodo vse dobre zamrznili, sva happy. Očitno nam je usojeno, da smo Family Frost – hi, hi.
Hiperstimulacija je smotana reč, to lahko potrdim iz prve roke. Prejšnjič, ko sem jo imela, je bla mala malca – 2 dneva težav, potem je kar izzvenelo. No, zdaj pa nič boljše. Samo še bolj vzhajam in se počutim kot filan krof. Le da v sebi nimam marmelade, ampak … vodo. Precej bizarno. Meritve trebuha so že prav frustrirajoče, zdaj le še čakam, da prebijem številko 90 cm in se uvrstim na top listo fake trebuhov. Meter se ustavi pri 3 cm manj. Zmaga. Hm, I wonder. Kilaža tudi pospešeno rine navzgor kljub vzornemu odvajanju urina (vrednosti/dan se gibajo od 2,5 do 3,8 l – kar je mega dobr) in moj občutek vsako jutro znova, da danes bo pa SIGURNO manj, me vedno znova pusti na cedilu. Ko je teža malce pod 71 kg, me stisne tam nekje pri srcu (menda ga še ni zalilo, dear God) – saj bom kmalu težja kot mož, dio mio.
Zdravnik je vseeno optimističen in pravi, da izgleda, da se bo samo poštimalo in jim ne bo treba punktirati vode. Ni mi sicer čisto jasno, kaj konkretno se pri stvari boljša, ker se še kar redim in vzhajam, ampak dokler odvajam, je kri v redu in trebuh ni trd, ni panike. Mu verjamem. Glede na to, da je bila kri ob sprejemu grozljiva in sem morala dobit 1,5 l infuzije za redčenje, sem sedaj na konju. Baje.
Spopadam se še z eno itsy bitsy nevšečnostjo. Pihanje ob oknu je rešeno tako fenomenalno, da ni ne duha, ne sluha o kakšnem prepihu. Imam pa v sobi tak dinozavrski prazgodovinski rebrasti radiator, ki nekako ne razume, kaj pomeni greti ful, greti malo in ne greti nič. Ko je zunaj minus 15, strici spodaj nafurajo gretje do konca, potem se pa znajdi. Na trenutke me ima, da bi si nataknila bikinke, ker je kot v tropih. Ampak res ne vem, kje bi dobila dovolj velik in raztegljiv spodnji del …
Zunaj sneg, prava idila, jaz pa še kar ležečki. Edina zabava je knjiga Forrest Gump, ki sem jo prebrala že žblj-krat, pa me vedno znova nasmeji do solz. Čutim, da se še jajčnika mal nasmihata, ko jo berem. Prisežem. Pogrešam domače, trga se mi ob dejstvu, da že nekaj dni nisem videla moje male princeske. Ko prideta z možem na obisk, sem kar mal v diliriju. Ki traja, traja in traja.
Točno tko kot moj trebuh-žoga. Očitno se mu zdi blazno imenitno, da je dokazal, da ima neverjetno zmožnost raztezanja in se zdaj pač noče in noče poslovit od novonastalega stanja. Smola. Naokoli pride moj ginekolog, ki so ga obvestili, da v KC-ju leži njegova pacientka s turbo obsegom trebuha, mi lepo razloži vso situacijo, je oh in ah super krasen (res človek na mestu) in pravi, da se bodo stvari poštimale ter da grem lahko naslednji dan domov. Če ne prej, se bo stanje ZAGOTOVO umirilo, ko pride mentruacija, kar je čez cca. 1 teden.
Da bi že vnaprej predvideli, kako se bodo stvari zaštrikale zaradi preburnega odziva na hormone, je precej impossible, ker reči niso tako premočrtne. Ni glih računice v stilu: ji damo pa pol manj hormonov in bo pol manj odreagirala. No, če bom še kdaj v tej “godlji,” jih definitivno dobim manj, o tem pa ni dvoma. Sploh. Kaj je pičilo moje telo, da je odreagiralo trikrat močneje kot pred tremi leti, ve samo ono. Očitno se je odločilo en mal pohecat iz mene in mi narediti decembrske dni še bolj pravljične. Pa da se mi leto 2009 globoko zapiše v … trebuh???
Ekola, po petih dneh all-inclusive tretmaja v bolnici sem doma, še vedno na +7kg, očitno bom sproducirala vode za nekaj saharskih držav za nekaj let, gledam in buljim v odpustnico in ne morem verjeti, da piše, da sem imela BLAGO hiperstimulacijo. Džizus, če pa tole ni zmerna, sem pa tud … vodni mehurček – hi, hi.
Toliko o magičnosti veselega decembra … ah, ja … pa happy new year, pa te scene …
Upam, da je izboljšanje just around the corner. Obelix-like obdobje mi ni nič kaj všeč, pogrešam staro Natašo. Tarejo me še dodatne skrbi: zbolela je še Anja – ima angino, nič ne je že nekaj časa, ful je shujšala in je bleda senca nasmejane, naspidirane, živahne, razgibane, smejoče, razigrane punčke. Čist sem zaskrbljena … punce v naši familiji smo prav bogice, no … je pa res, da gre zdaj lahko samo še na bolje. A ni tko?
_____________________________
Families are like fudge - mostly sweet with a few nuts.
(author unknown)
|
Natisni
Ni čudno, da me je včeraj zvilo, ko sem jo vidla, revčko. 
, full ponosen, joj, sem ga pozabila pohvalt, upam, da ni užaljen 
... a ste opazile, da vam zadnje čase po obrokih naštevam razloge zakaj trenutno nočem imet še enega otroka... 
