Freycha
|
Dva se spoznata v nekem določenem trenutku in se tako "pokrivata", da se odločita za skupno pot. Narobe je misliti in si predstavljati, da je to sedaj to in da bo tako do konca življenja. Človek je živo bitje, ki se hote ali nehote spreminja, spreminjajo se tudi njegove želje, potrebe in pričakovanja.
Če se zavedaš, da je partnerstvo nekaj, kar moraš negovati, obnavljati, vzgajati..... da se moraš znotraj partnerstva prilagajati, sklepati kompromise, kdaj tudi kako stvar požreti, potem lahko najdeš partnerja oz. tisto PRAVO osebo, ki ostane do konca.
V tistem momentu pa, ko se partnerja začneta oddaljevati, ko si postaneta tujca, ko tvoje želje tudi pod razno ne pridejo blizu partnerju, pa pride do tega, kar dandanes tako pogosto vidimo. Do ločitev.
Ne pravim, da je treba biti z malim zadovoljen, tudi ne pravim, da je treba vse trpeti in prenašati, vseeno pa mislim, da je današnji človek egoist, kateri ne pozna sklepati kompromisov, kateri se ne zna prilagoditi, ustrežt partnerju le zato, ker je njemu to ljubo in kdaj kako stvar požreti. Ne zna si tudi vzeti časa zanj in ko se začne okus greniti (kakor si sam zelo dobro opisal), je najlažje in najhitreje kapitulirati in pobrati šila in kopita.
Mojega partnerja sem spoznala relativno pozno. Oba sva dala že mnogo čez in nama je bilo od začetka popolnoma jasno, kaj si želiva od svojega bodočega partnerja. Mogoče ni bilo ravno romantično, ampak sva se precej racionalno pogovorila o tem, kako si predstavljava življenje v dvoje, česa si želiva in česa ne. Ker sva v teh točkah prišla skupaj (seveda pa je zaljubljenost obstajala že prej), sva se odločila za skupno pot. Zaenkrat lahko rečem, da je moj partner tista PRAVA oseba. Ima (še vedno) vse elemente, ki si jih želim za partnerja. Delava tudi na tem, da najina veza raste, da se skupaj spreminjava, da imava še vedno skupne interese in želje (ali večino skupnih želja), da ohranjava ljubezen (tudi zaljubljenost). Ali bo tako "forever" ne vem... si pa želim. Če si želiva oba, imava dobre možnosti.
Sami sebi pa nikoli ne bomo dovolj. Vsaj mislim, da ne. Bomo pa živeli z nekom v toliko, da si bomo krajšali čas, da bomo imeli s kom seksati, pa se pocartat, če bo nujno potrebno.... za vse ostalo pa tudi ne bo več časa, ker se služba vedno bolj vpleta v naša privat življenja......
|
Natisni
! Bebavost pa itak rajca do konca 
?!
. 
