Osebno si za svojega otroka zelim, da ne bi dajal skozi tisto, kar si ti morala dat skozi. Ne vem natancno kaj vse si prezivela, vendar iz fragmentov, ki sem jih nekako "ulovila" sklepam, da si zapustila solo, ker si bila prisiljena sama se prezivljati, da v dolocenem obdobju nisi vedela ali bos imela kaj za jesti ali ne....

Da ne bo pomote - tudi jaz si za svoja dva otroka ne želim, da bi morala prestajati vse tisto, kar sem jaz v prvi tretjini svojega življenja. Kljub temu pa sem mnenja, da ti celotno življenje ne sme biti ves čas in povsod postlano z rožicami, če se želiš določene stvari zares naučiti ceniti in spoštovati. Jaz sem imela sicer marsikje ekstreme. Bila sem takorekoč brez družine in posledica tega je, da sem zdaj, za svojo, pripravljena narediti vse. Ne želim pa svojima sinovoma, da bi bila brez družine samo zato, da bosta znala potem ceniti svojo, če jo bosta imela.

Imela si sreco, da si se nasla v poklicu, sluzbi v kateri si uspesna in kakor pravis nepogresljiva.

Vem, kaj želim biti po poklicu. To je res. Žal bom morala zaradi tega cilja najprej dokončati uradno izobrazbo, ki meni osebno sicer nič ne pomeni, pa vendar.  Služba, kjer delam sedaj, je nekako "premostitvena". Če odštejem traparije, ki se dogajajo na vseh delovnih mestih, potem lahko rečem, da sem zadovoljna. Urnik mi ustreza (in si ga lahko dnevno spreminjam, če mi ne ustreza), plača je primerna delu in redna, uspeh pa je vprašljiv, saj to ni delovno mesto, kjer bi lahko napredoval (ni "tehničnih" možnosti za to). Nepogrešljiva pa še zdaleč nisem, saj smo vsi nadomestljivi - od predsednika republike pa do čistilke v nekem s.p.-ju. Niti nisem nikdar rekla, da sem nepogrešljiva. Napisala sem edino to, da če bi šla jaz zdaj ven iz podjetja, v katerem sem, da bi imeli tam prav simpatično sranje, kdo bi jim delal namesto mene. Na koncu pa bi vseeno koga našli. Pa čeprav bi delal direktor sam.

Skoda je, da svojo prodornost ne mores uporabiti na zahtevnejsem delovnem mestu z veliko vec pooblastili.

V tem trenutku, v takšnem tempu življenja, kakor ga trenutno imam, si delovnega mesta z več pooblastili niti ne želim. Glede na vse ostalo, kar trenutno še počnem, dela ne bi mogla dobro opravljati. Že tako ali tako veliko stvari trpi, ker nisem z glavo pri eni stvari, ampak drugega si trenutno ne morem privoščiti. Predvsem finančno. Kasneje, ko bo uradna izobrazba na papirju, pa si tako delovno mesto želim. Če ga ne bo, ga bom ustvarila. Posebej zase.

Verjetno tudi ne bi morala delati v treh izmenah, tudi cez praznike in vikende.

V firmi, kjer delam, je delo sicer res troizmensko in se ga opravlja 365 dni na leto, vendar jaz ne delam tako. Delam samo v nočni izmeni, ker mi tako najbolj ustreza zaradi otrok (ki so tačas v varstvu pri mojem Kamikazi) in delam cca. 4x tedensko. Je pa res, da je sreda enaka nedelji. Praznikov ne ločim od običajnih delovnih dni. V plus pa mi je to, da sem lahko prosta, kolikor želim in kadar želim in da, po drugi strani lahko takrat, ko imam čas in energijo, tudi nadomeščam katerokoli sodelavko v katerikoli izmeni. Ampak podnevi ne maram delati.

Ponosna si na to kar si dosegla in prav je tako. Z druge strani ni potrebe da bi zanicevala trud in dosezek tistih, ki so se izobrazevali, pa ceprav so studirali 10 let. Ce si bila bolj srecna kot piflar, ki je studiral 10 let... odvisno.

Morda sem uporabila napačen izraz ali pa v napačni besedni zvezi. Zagotovo pa me je v tistem trenutku pogrelo to, da je bilo napisano, da bosta moja sinova enaki nuli kakor sem jaz, če ne bosta imela visoke izobrazbe. Kajti že jaz sama sem daleč stran od kakšne nule, da pa bi bila visoka izobrazba pogoj za srečo mojih sinov, je pa še večja banalnost.

Kar se same debate s svakinjo tice... zameris ji, da se vtika v tvoje zivljenje in v stvari, ki se je ne ticejo, sama pa pocnes isto. Stejes ji kdo jo hrani, kdo jo zivi, koliksno rit ima, sinfas je po netu, vtikas se koliko seksa s tipom,  kolikokrat se je razsla z njim ... vse to se tebe ne tice, vendar ti prav pride pri obracunavanju. To da je ona "prva zacela" in ti s tem dala opravicilo za taksno vtikanje v njeno zasebnost, je tocno to, zgolj opravicilo in to precej za lase privleceno.  Celotno "izmenjavanje zaljivk", ki sta si ga s svakinjo privoscile pred otroki, ni niti najmanj smesno. Resile niste nic in tako nic ne boste resile, saj se z izmenjavanjem zaljivk, primitivizmov in ponizevanjem ne more nic resiti. Lahko se samo pridobi nekaksen lazen obcutek "moci" in "zmage", ki sluzi lahko samo nekaksnem hranjenju ega in dokazovanjem .. cega le...

Vse to je po sistemu "pamti pa vrati". Če mi ona vrže žaljivko, jo bo dobila nazaj. Za prvo žaljivko, ki jo je vrgla ona, je nisem prosila niti je nisem zahtevala. Morda je res, da bi bilo zame bolje, da se nasmehnem in obrnem stran (predvsem, ko so zraven otroci), po drugi strani pa bi bilo tudi za njo bolje, da česa takšnega (predvsem pred otroci) niti ne začne. "Pomagala" sem pri nadaljevanju, to je res, ampak takšna pač sem. V ničemer sicer ne tekmujem z njo, kljub temu pa ne pustim, da zaničuje karkoli v zvezi z mano, mojo družino ali mojim življenjem. Še vedno sem mišljenja, da naj vsak najprej poskrbi zase, potem pa šele za druge, če je tega sposoben in če je na to pripravljen. Njena osnova, da bi mojemu sinu poskusila dopovedati, da je izobrazba pomembna, je sicer pravilna, ni pa pravilen njen način pristopa do mene in mojega drugečnega mnenja o tem. In kar človek seje, to žanje, pravijo. Torej - če ponižuješ, potem pričakuj, da boš ponižan. Glede na to, da je poskusila ponižati mene, nimam slabe vesti, ker sem jaz poskusila enako. O tem, kaj mi je v besednem dvoboju uspelo in kaj ne, pa ne razmišljam. Danes se temu (in vsemu ostalemu) lahko samo smejim. Zabavna banalnost, smešen poskus, karkoli. "Bilo i prošlo".

Svojega otroka pa sigurno ne ucis, da je najlazje in najhitreje uspeti, ce postane kriminalec in ga sigurno ne ucis da bo z najmanj truda prisel do avta, ce krade.

Brez skrbi - tako zmešana pa spet nisem. Čeprav je tudi to, kar si napisala, resnično. Ampak nisem pristaš takšnega načina življenja.

Tebe moti ce te nekdo ponizuje ker nimas izobrazbe, istocasno pa sama ponizujes svakinjo ker nima sluzbe. Precej licemerno.
 
To je bilo na prej omenjen način "jaz tebi, ti meni". Osebno pa me prav malo briga in zanima, od česa ona živi, kje se hrani in s čim se vozi. Še najmanj me pa zanima to, na kako veliki riti sedi. Saj je njena rit, ne moja. To je bil dejansko samo osebni dvoboj. Hranjenje  ega? Ne, ne bi rekla. Temu bi prej rekla "dobila si, kar si iskala". In recimo, da to velja za obe - zanjo in zame.

(odgovor članu Misek)

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Tezko pa verjamem, da si se spustila v nadaljnje izobrazevanje, ce ti to osebno nic ne pomeni.

Res. Papir mi ne pomeni nič. Žal pa je v našem sistemu vse prevečkrat tako, da je uradna izobrazba, torej papir formata A4, pomembnejša od dejanskega znanja, samih delovnih izkušenj in pripravljenosti do dela oz. veselja z njim. Jaz vse našteto (razen spričevala) imam, žal pa se moram podrediti sistemu in, če želim nekega lepega dne, delati tisto, kar želim, dokončati tudi uradno izobrazbo. Sam študij me bo sicer veselil, ker se bom ukvarjala s stvarmi, ki me veselijo poklicno, vendar se mi po marsikateri strani zdi nepotrebna izguba časa, energije in, nenazadnje, tudi financ.

Svakinja in prerekanje ... verjamem, da bi ista izjava o soli in avtomobilu bila s tvoje strani drugace sprejeta, ce ne bi prisla od tvoje svakinje. verjamem tudi, da v vsemu ali skoraj vsemu kar ona naredi ali pove najdes nekaj za tebe in tvojo druzino slabega. Sistem kar isces to najdes - pravijo nekateri.

Ne, se ne strinjam. Ne glede na to, kdo bi podal omenjeno izjavo, bi jaz podala enak odgovor. Kakor lahko razbereš iz povzetka "pogovora" (ni citiran, ampak napisan po spominu), je bil moj prvotni odgovor na njeno vprašanje popolnoma normalen. Miren, spoštljiv (kljub nestrinjanju) in realen (če vzamem za primer sebe, kot npr. izjemo). Nadaljni pogovor pa se je odvijal na podlagi njenih izjav. Moje so bile potem posledica. Se pa strinjam s tem, da bi bil celoten pogovor bistveno drugačen, če bi ga imela jaz z drugo osebo, saj bi bil tudi način pogovora te osebe drugačen od svakinjinega.

Dejstvo je da jo ne prenasas, vendar bos z njo morala komunicirati, ce ne zaradi drugega, zaradi cloveka s katerim si delis zivljenje, a za katerega pravis, da se z njo razujme in se noce vmesavati v vase razprtije. 

To je res. Glede na to, da sem jaz tista, ki je "prišla" v družino, bom tukaj morala jaz biti tista, ki bo "popustila". Seveda ne "popustila" v tej meri, da bom dovolila, da kroji ali poskuša krojiti naša življenja, ampak v primeru, da nimam nobene pravice, da jo poskušam oddaljiti od svojega partnerja, ki je njen brat in s katerim se dobro razumeta. Pa tudi želje nimam, da bi kaj takega naredila.

Zanimivo je, da si ti reagirala na ponizevanja in zbadljivke, a tvoj zivljenjski partner ni reagiral. Poraja se vprasanje ali on te besede ni razumel kot ponizevanje in zbadanje, ali jih je razumel tako, pa se ni hotel potegniti v bran tebe in ostalih clanov druzine, ali je mogoce vse skupaj za njega brezpredmetno. NJegova reakcija se mi zdi zanimiva ker je razlicna od tvoje, a prepricana sem, da ni oseba, ki bi pustila da se nekdo spravlja nad  njegovo druzino.

Moj Kamikaza je človek, ki bi za svojo družino naredil vse. S svojo izjavo, da bi za nas (zame in za otroka) prestregel tudi metek iz pištole, je povedal vse. Glede najinih sporov s svakinjo pa je mnenja, da se ne bo mešal v brezplodne ženske traparije, s čimer se v osnovi z njim strinjam, dodajam pa, da se traparije lahko, v kolikor se jih pravočasno ne zaustavi, izniči ali umiri, lahko sprevržejo v kaj bistveno slabšega ali hujšega. Prepričana sem, da bi Kamikaza takrat stopil zraven. Dokler pa se midve pregovarjala nekako "v tri dni", pa pravi, da se ne bo vmešaval. Je pa tudi toliko iskren, da je povedal, da se ne želi zameriti ne meni ne njej, kajti čim bi odprl usta, bi se avtomatsko postavil na stran od ene od naju ali pa bi vsaj midve to tako razumeli. In potem bi najmanj ena od naju bila jezna še nanj. Je rekel, da ne potrebuje tega in dam mu prav. Tako je v dobrih odnosih z obema, pa še on ima svoj mir. Jaz sem pa tudi toliko samostojna, da pri takšnih stvareh ne potrebujem njegove obrambe, pa čeprav samo psihične oz. besedne. Ko sva pa sama, se pa strinja z mano, da svakinja velikokrat pretirava s svojimi reakcijami. Ne zagovarja je in mene tudi ne in daleč od tega je, da bi bil "copata", vendar mu mir pomeni preveč, da bi si ga uničil zaradi česa takega, kot je najina neskladnost karakterjev.

Pricakuje se, da se drugi spreminjajo, a istocasno se sami ne zelimo niti najmanj spremeniti ker taksni pac smo.

Družina smo jaz, Kamikaza in najina otroka. Svakinja je v tem primeru član širše, ne ožje družine. Grdo rečeno je torej ona tukaj "privesek" in ne jaz. Če torej ona želi imeti stike s Kamikazo, jih ima lahko mirne duše in to takšne, kakršne želita onadva. Če pa ona želi imeti stike z nami kakor z družino, s celoto, pa sem prepričana, da je ona tista, ki se mora prilagoditi nam, in ne mi njej. Ona bi morala sprejeti naš način življenja, pa čeprav v celoti drugačen od njenega. Tukaj nismo mi tisti, ki bi se morali spreminjati. Meni osebno je vseeno, ali ona je "privesek" naše družine ali ne. Ampak če pa želi biti (pa iz kakršnihkoli razlogov in vzrokov že), pa bo morala ona popustiti. Drugače pač "vstopa" v našo družino ne bo imela.

Tesko verjetno, da te ne zanimajo "podatki" o svakinji, a da ih istocasno imas tako predelano, da ih rafalno serviras pri "dvoboju".

Verjemi, da me res ne zanima. Naj bo to lepo ali grdo, ampak glede na to, da nimam nobene želje ali potrebe po tem, da bi jo imela v svoji družbi, je nisem še nikoli vprašala, kako se počuti, kje je bila, kaj je počela in podobno. Ker me vse to ne zanima. Ampak ko pa ona pride h Kamikazi na obisk (torej v naše stanovanje) ali pa, ko se srečamo pri njunih starših, stvari preprosto slišim, ker jih ona razlaga drugim, jaz pa sem v istem prostoru. Nesmiselno se mi zdi, da jaz ne bi stopila v lastno kuhinjo, ko nekaj želim ali potrebujem, če je v tistem trenutku ona tam. In ko sem npr. v kuhinji, slišim, kaj ona razlaga npr. Kamikazi. (Žal) imam spomin kakor slon in podatke enostavno vsrkavam vase - pomembne in nepomembne. In v trenutkih, kakor je npr. bil ta besedni dvoboj, mi privrejo iz podzavesto - recimo, da kakor "samoobramba".

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Mišek, ti mi pa prav treniraš možgane, veš?  In se strinjam, da je to za njih (možgane) koristno.

Res. Papir mi ne pomeni nič. Žal pa je v našem sistemu vse prevečkrat tako, da je uradna izobrazba, torej papir formata A4, pomembnejša od dejanskega znanja, samih delovnih izkušenj in pripravljenosti do dela oz. veselja z njim. Jaz vse našteto (razen spričevala) imam, žal pa se moram podrediti sistemu in, če želim nekega lepega dne, delati tisto, kar želim, dokončati tudi uradno izobrazbo. Sam študij me bo sicer veselil, ker se bom ukvarjala s stvarmi, ki me veselijo poklicno, vendar se mi po marsikateri strani zdi nepotrebna izguba časa, energije in, nenazadnje, tudi financ.

To je res. Glede na to, da sem jaz tista, ki je "prišla" v družino, bom tukaj morala jaz biti tista, ki bo "popustila". Seveda ne "popustila" v tej meri, da bom dovolila, da kroji ali poskuša krojiti naša življenja, ampak v primeru, da nimam nobene pravice, da jo poskušam oddaljiti od svojega partnerja, ki je njen brat in s katerim se dobro razumeta. Pa tudi želje nimam, da bi kaj takega naredila.

Moj Kamikaza je človek, ki bi za svojo družino naredil vse. S svojo izjavo, da bi za nas (zame in za otroka) prestregel tudi metek iz pištole, je povedal vse. Glede najinih sporov s svakinjo pa je mnenja, da se ne bo mešal v brezplodne ženske traparije, s čimer se v osnovi z njim strinjam, dodajam pa, da se traparije lahko, v kolikor se jih pravočasno ne zaustavi, izniči ali umiri, lahko sprevržejo v kaj bistveno slabšega ali hujšega.

Pricakuje se, da se drugi spreminjajo, a istocasno se sami ne zelimo niti najmanj spremeniti ker taksni pac smo.

Družina smo jaz, Kamikaza in najina otroka. Svakinja je v tem primeru član širše, ne ožje družine. Grdo rečeno je torej ona tukaj "privesek" in ne jaz. Če torej ona želi imeti stike s Kamikazo, jih ima lahko mirne duše in to takšne, kakršne želita onadva. Če pa ona želi imeti stike z nami kakor z družino, s celoto, pa sem prepričana, da je ona tista, ki se mora prilagoditi nam, in ne mi njej. Ona bi morala sprejeti naš način življenja, pa čeprav v celoti drugačen od njenega. Tukaj nismo mi tisti, ki bi se morali spreminjati. Meni osebno je vseeno, ali ona je "privesek" naše družine ali ne. Ampak če pa želi biti (pa iz kakršnihkoli razlogov in vzrokov že), pa bo morala ona popustiti. Drugače pač "vstopa" v našo družino ne bo imela.

........ In v trenutkih, kakor je npr. bil ta besedni dvoboj, mi privrejo iz podzavesto - recimo, da kakor "samoobramba".

By the way - si ti mogoče študirala psihologijo?  

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Ne vem katerem poklicu si zapisala svoje srce pa ti tezko povem kaj vec, vendar se mi zdi, da nisi seznanjena z moznostjo formalne verifikacije znanja na republiskem izpitnem centru.

O tem res nimam pojma. Sem pa po srcu in duši zaprisežena pravnica. No, da se popravim - bodoča pravnica.

Po neki moji presoji, ljubis izzive.

Nora sem na njih.

Recimo, na tvojem mestu bi ob priliki spregovrila s svakinjo o tem, da so taksna prerekanja, kot sta bila izjemno neproduktivna in, da bi za voljo cloveka in otrok/otroka, ki vas povezujeta bilo dobro umiriti situacijo.

Z njo se, po mojem mnenju, ne da pogovarjati. Vsaj midve se ne moreva. Vsaka od naju vztraja pri svojem prav in nobena ne popušča. Jaz zato ne, ker sem prepričana, da ni na tem svetu nikogar, ki bi lahko krojil moje življenje, ona pa (po mojem mnenju) zato, ker zaradi lastnega občutka manjvrednosti (ki je vedno bolj očiten) noče priznati, da imam (vsaj glede tega) prav.

Tvojemu Kamikazi pa bi zivljenje verjetno bilo lazje ce bi dve zenski osebi, ki ju ima vsako na svoj nacin rad, ustvarile malo manj ognjevit odnos.

Je že sam rekel, da bi mu bilo, ja, ampak (žal) pri tem ne more pomagati. Karkoli bi njej rekel zame, bi to ona razumela tako, kakor da sem ga jaz v času, ko onadva nista bila skupaj, potegnila na svojo stran. Če bi mi pa on rekel, da naj poskusim razumeti njo, pa tudi ne bi bilo posebnega efekta. Kako naj razumem žensko, ki hoče krojiti moje življenje?

Tvoja svakinja je dolgo casa bila Kamikazina ozja druzina. Mozno je, da jo kamikaza se vedno pocuti kot osebo iz ozje druzine. 

Ja, Kamikaza SE počuti tako oz. njo tudi tako obravnava. Njemu sva ožja družina obe - jaz in ona. In ravno zato ne želi stopati vmes, v najine prepire. Ker ne želi izgubiti nobene od naju (po nobeni plati). Čim bi se postavil na stran ene od naju, pa ne bi bilo več tako preprosto. No, saj mu verjento tudi zdaj ni, ampak kaj pametnejšega skorajda ne more narediti.

Za 1. maj niste sli na Plitvice ker je ona bila tam in je imela nekasne "popadke" okoli reda v hisi. V bistvu sta dovolila, da vama odreja kaj bosta storila. Dovolila sta da vpliva na vase odlocitve s samo svojo prisotnostjo na dolocenem kraju. Tako pomembno mesto sta ji prisodila.

Res je. Na Plitvice nisva šla, ker je bila ona tam in ker je počela, kar pač je. Ampak sva bila pa le midva tista, ki sva se odločila, da ostaneva. Ni ona zahtevala, da naj naju ne bo ali kaj podobnega. Ona bi bila Kamikaze pravzaprav zelo vesela, če bi prišel, le jaz bi bila tisti moteč dejavnik. In Kamikaza se je odločil, da je raje z mano v Ljubljani, kakor pa z vsemi skupaj na Plitvicah. Je pa bil zdaj sam z otrokoma tam 5 dni in mu ni prav nič manjkalo (vsaj kar se nje tiče). Nje pa tudi otroka nista motila. Na mlajšega je popolnoma nora, ker mu je teta, starejšega pa pač rada "prevzagaja", ker ga jaz "vzgajam narobe". In če me ni zraven, ima vsaj majhno možnost, da dela po svoje in da od otroka zahteva, da jo uboga.

Za konec nekaj o citiranju: pred zacetkom besedila, ki ga zelis citirati napises naslednje (brez pomisljajev; njih sem morala napisati, da mi ne bi avtomaticno citiralo) [-quote] potem besedilo, ki ga citiras, in na koncu [-/quote]. Oglata oklepaja se dobita z stiskom na Alt gr in F ali G. Lako pa tudi oznacis komando quote skupaj z oklepaji, kliknes na tipkovnici Ctrl in C, pa tam kjer zelis samo prekopiras komando s Ctrl + V ter prilagodis potrebi dodas / za konec citiranja, ali ga obrises ce zacenjas citiranje, odvisno katero komando si kopirala.
 
Tole o citiranju sem pa namerno pustila tukaj, da se tistega lepega dne naučim.

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa

A ti se ob vsem tem mojem sranju že zabavaš, Daddy?

Saj veš... tista najina... "ostane đubre do kraja"...

IZVIRNO SPOROČILO: daddy

in če zvoham da je kdaj/kje objavila kako bukvo v tej smeri, jo požrem s platnicami vred, majke mi ... bukvo namreč, seveda

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa



Kaj a tale moj Mišek kaj piše al' kaj?

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
O tem res nimam pojma. Sem pa po srcu in duši zaprisežena pravnica. No, da se popravim - bodoča pravnica.

Z njo se, po mojem mnenju, ne da pogovarjati. Vsaj midve se ne moreva. Vsaka od naju vztraja pri svojem prav in nobena ne popušča. Jaz zato ne, ker sem prepričana, da ni na tem svetu nikogar, ki bi lahko krojil moje življenje, ona pa (po mojem mnenju) zato, ker zaradi lastnega občutka manjvrednosti (ki je vedno bolj očiten) noče priznati, da imam (vsaj glede tega) prav.

Je že sam rekel, da bi mu bilo, ja, ampak (žal) pri tem ne more pomagati.

Karkoli bi njej rekel zame, bi to ona razumela tako, kakor da sem ga jaz v času, ko onadva nista bila skupaj, potegnila na svojo stran. Če bi mi pa on rekel, da naj poskusim razumeti njo, pa tudi ne bi bilo posebnega efekta. Kako naj razumem žensko, ki hoče krojiti moje življenje?

Ja, Kamikaza SE počuti tako oz. njo tudi tako obravnava. Njemu sva ožja družina obe - jaz in ona. In ravno zato ne želi stopati vmes, v najine prepire. Ker ne želi izgubiti nobene od naju (po nobeni plati). Čim bi se postavil na stran ene od naju, pa ne bi bilo več tako preprosto. No, saj mu verjento tudi zdaj ni, ampak kaj pametnejšega skorajda ne more narediti.

Res je. Na Plitvice nisva šla, ker je bila ona tam in ker je počela, kar pač je.

Ampak sva bila pa le midva tista, ki sva se odločila, da ostaneva. Ni ona zahtevala, da naj naju ne bo ali kaj podobnega. Ona bi bila Kamikaze pravzaprav zelo vesela, če bi prišel, le jaz bi bila tisti moteč dejavnik. In Kamikaza se je odločil, da je raje z mano v Ljubljani, kakor pa z vsemi skupaj na Plitvicah.

Je pa bil zdaj sam z otrokoma tam 5 dni in mu ni prav nič manjkalo (vsaj kar se nje tiče). Nje pa tudi otroka nista motila. Na mlajšega je popolnoma nora, ker mu je teta, starejšega pa pač rada "prevzagaja", ker ga jaz "vzgajam narobe". In če me ni zraven, ima vsaj majhno možnost, da dela po svoje in da od otroka zahteva, da jo uboga.

Tole o citiranju sem pa namerno pustila tukaj, da se tistega lepega dne naučim.

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Pravi, da če bi bilo popolnoma po njegovo, bi on preprosto "skenslal" stike s celotno družino. Pa ne, da jih nima rad (da en bo pomote), ampak tudi on enostavno ne prenaša tega, da se tako ali drugače vtikajo v najino življenje. Pravi, da jih je gledal skoraj 30 let in da nima nobene želje več po tem (potrebe pa še manj).
Zakaj tega ne naredi? Recimo, da popolnoma prepričan še sam ni. Meni se zdi, da je to zato, ker je pač tak človek, ki se nerad komu zameri, očitno pa še najmanj svoji družini. Ne glede na to, da ima tudi on kar precej razlogov, da jim marsikaj zameri (vsem skupaj in vsakemu posebej). Ampak kaj, ko je tak, da se raje brez besed umakne, kot pa da bi pošteno treščil po mizi in (jim) povedal svoje. Poskušam ga "prevzgojiti" glede tega, pa nimam kakšnega posebnega uspeha.

Mu gre pa prav lepo na živce, da familija zna prihajati na nenapovedane obiske (to je sicer redko, a dogaja se pa vendarle), pa da pridejo, ko se pač nimajo kam dati, pa da pridejo zato, da pokontrolirajo, kaj počnemo in podobno. Telefonirajo, da vprašajo, kako smo, kar je v osnovi sicer lepo, ampak ne pa sredi dopoldneva, ko vedo, da spimo, ker smo iz nočne izmene, in ne po 3x tedensko. Nenazadnje pa tudi živimo v sosednji ulici in... Oba s Kamikazo veva, da njihovi nameni v osnovi niso slabi, ampak da bi bila pa midva za njih dobra samo zato, da jim preganjava dolgčas in za to, da imajo koga kritizirati - ne, hvala, tega pa midva ne potrebujeva.

Kar se pa svakinje tiče, se pa skoraj v celoti strinja z mano (Kamikaza). Razjasnila sva si, da je očitno, da si ga ona lasti, saj ji je bil kot starejši brat, prva moška oseba v življenju. Na prvem mestu, torej. Od nekdaj je bil njen zaščitnik in ona je od nekdaj vedela, da bi on dal zanjo takorekoč tudi roko v ogenj. Nikoli ji ga ni bilo potrebno deliti z nobeno drugo žensko. Ja, no, saj je imel dekleta tudi pred mano, da ne bo pomote (resna in neresna, hehehe), ampak ni pa imel družine. Takorekoč "žene" pa ne more primerjati z npr. občasno ljubico, iz katere se je npr. še ona lahko norčevala. In ko sem se pojavila jaz, sem več kakor očitno ogrozila njeno mesto prve ženske v njegovem življenju. Če bi premogla malce več razuma, kakor očitno ga, bi ji bilo jasno, da se odnosa mož - žena in brat - sestra ne da primerjati in da se da popolnoma brez problemov imeti oba odnosa. Brez ljubosumja, tekmovalnosti ali česa podobnega. Očitno pa se je ona ustrašila tega, da ga bom jaz odpeljala iz njenega življenja. Nimam tega namena, res ne, ampak bom pa njo "odpeljala" iz življenja nas kot celote, kot družine, če bo šlo takole naprej. Kamikaza se strinja s tem, da ji vse tukaj napisano povem. Pravi, da res ne bi bilo slabo, da se dobimo lepo na eni kavi (vseeno, kje) in tole razčistimo.

Povedala sem mu, da določene stvari požiram samo zato, da ne bi imel on problemov, pa je rekel, da mi česa takega ni treba. Da je bolje, da povem, kar imam za povedati in komur pač imam, potem pa se bo tako ali tako videlo, kdo je resen in kdo ne. Da pa tudi njega ne bo pobralo, če se kakšna oseba odloči, da z njim ne bo več imela stikov. Pa čeprav družinski član.

Kaj naj torej rečem? V bližnji prihodnosti mene in Kamikazo čaka pogovor z mojo svakinjo, njegovo sestro. Obljubim, da bom povzetek napisala tukaj, ker sem že vnaprej prepričana, da bo zadeva zanimiva. Tudi za branje, ne samo za doživetje.  

IZVIRNO SPOROČILO: daddy

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa



Kaj a tale moj Mišek kaj piše al' kaj?

Mišljeno je bilo seveda " just in case"

IZVIRNO SPOROČILO: Misek
V tem primeru omenjene verifikacije zate ne pridejo v postev, ker segajo do 5. stopnje izobrazbe. Visokosolski programi ne spadajo zraven.

Sicer pa, ali si si sploh na jasnem kaj si ti od nje zelis?

Zelis od nje potrditev, da imas prav, da si pametnejsa, da si boljsa. Potrditev si ponavadi zelimo od ljudi, na katere smo custveno vezani in preko cigar potrditve gradimo sliko o samemu sebi. Kaj vse nekateri niso poceli, da bi dobili tovrstno potrditev. Vendar.... svakinja ne bi smela biti oseba cigar potrditev je pomembna. Enostavno se prevec obremenjujes z njo.  Mar ni skoda energije, ki jo porabis na njo? Ignoriranje z rahlim nasmeskom je recimo  taktika zivcne vojne oz. izcrpavanja pri kateri porabis najmanj energije.

On ne more pomagati, lahko pa ti pomagas. Njemu. Da se ne bo pocutil kot na tehtnici, da se vas ne bo rabil izogibati ko boste skupaj, da se ne bo rabil umikati, ko prva beseda da drugo itn... da se ne bo pocutil kot da hodi po vrvici, ko sta obe poleg njega.

Razumeti nekogar ne pomeni strinjati se z njim. Razumeti necigar vzgibe in motive je velika prednost, saj ti ponudi vpogled v nacin miselnega delovanja cloveka in tem lazje predvidis mozne izhode, resitve in lazje preprecis zadeve, ki ne zelis, da se pojavijo od dolocene osebe. 

Kamikaza je jasno povedal da ne zeli izgubiti nobene od vaju na nobenem podrocju, pa ste ga s svojim ravnanjem prisilile, da se je odpovedal biti z vsemi, pa tudi z njo na Plitvicah zavoljo tebe.

Ce jo pa zelis prizadeti, obstojajo dalec boljsi nacini, ki pa tudi dalec bolj bolijo ( te zanimajo instrukcije?  )

IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Zelja za prekinitev stikov je lahko posledica tudi nerazumevanja s svakinjo. Prevec hoje po vrvici, nepotrebnega truda, da se pazi na vsako besedo, da se ostane nekje v zlati sredini .... in na koncu zelja, da dvignes roke od vsega, da bi imel vsaj malo sproscenega miru.

Bodi pozorna tudi na to, koliko ti sama krojis njegove misli. Grem staviti, da je tvoj vpliv na Kamikazo precejsen... mogoce bi bilo boljse reci prevladujoc. Istocasno, tudi za to grem staviti, da se sama ne zavedas v koliksni meri krojis njegovo mnenje, stalisca in nazore.

Lahko mu odvzames sestro, lahko mu omogocis da ima in sestro in zeno, pa se ti mir po vrhu.

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa

Kje pa imam te oglate oklepaje? Na navadne mi ne prime.

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Kaj a to pomeni, da jaz lahko na tak način bistveno hitreje in verjetno tudi ceneje končam srednjo šolo? Je namreč še nimam dokončane.

Kaj si želim OD NJE ali kaj si želim V ZVEZI Z NJO?Če vzamem to dobesedno - OD NJE si ne želim ničesar. Kar je njeno, naj bo njeno, kar je moje, pa naj bo moje. V ZVEZI Z NJO pa... če je ne bi bilo, bi bilo (pa ne samo meni) bistveno lažje. Ampak ker je in ker tega ne morem spremeniti (no, ja - lahko bi, pa nočem, ker nisem tako nora)... Bila bi popolnoma zadovoljna, če midve ne bi imeli nobenih stikov. Ampak res popolnoma nobenih. Da se ne vidiva in ne slišiva. Da pravzaprav pozabiva ena za drugo, da sploh obstajava. Pa žal tudi to ni izvedljivo. Tako, da (recimo) bi se zadovoljila s tem, da ko in če bi se že srečali, bi se ignorirali. Kakor da druga druge sploh ne opaziva. Bi me pa zanimalo, kako to izvesti, ne da bi potem s takim najinim obnašanjem celotno ozračje v družbi spremenili v tako gosto, da bi ga lahko z nožem rezali? In s tem, seveda, spravili marsikoga v slabo voljo ali pa vsaj v zadrego.

Ne, ne želim te ali takšne potrditve. Želim, da me pusti pri miru in da se ne vmešava v moje življenje. Če je ničesar ne vprašam, potem želim, da me ne ogovori. Če jo za nič ne prosim, potem naj mi ničesar ne ponuja. In podobno dalje. To, da se z njo obremenjujem, je res, ampak trenutno je to (še) zato, ker še nisem našla rešitve, kako bi bilo zame najbolje. In to dolgoročno, ne kratkoročno. Za mojo družino, seveda, ne zanjo. Zase bo morala poskrbeti sama.

O tem, ali se počuti kakor na tehtnici ali ne, ne vem nič, ker mi v najinem zadnjem pogovoru tega ni nič omenil. Se pa tudi meni ne zdi, da bi bilo ravno tako. Je pa seveda možno, ja. Izogiba se pa ne nobene od naju - tudi, ko smo skupaj ne. Ja, umaknil se je pa že, ja. In se bo (očitno) še nekajkrat, preden bomo tole (dokončno) rešili.

Oba s Kamikazo sva se med pogovorom poskušala vživeti v njeno kožo. Kaj sva ugotovila (poleg tistega, kar sem že prej napisala)? Kot prvo bi poudarila to, da se svakinja ne obnaša tako samo do mene, ampak do vseh tistih, ki so Kamikazi tako ali drugače v življenju blizu. Po njenem mnenju (očitno) pre-blizu. Tako blizu, da bi lahko ogrozili njeno "prvo mesto", ki ga je imela kot otrok in kot najstnica. Že to je žalostno, da pri 26-ih letih še vedno razmišlja tako, da je ona "prva in edina" in da želi tekmovati z drugimi za to "prvo mesto". Mi je pa Kamikaza povedal, da se ona enako obnaša do njegovega najboljšega prijatelja (ki ga ima že od svojega 15-ega leta dalje). Kadar so kje mimogrede skupaj, je vse v redu, kadar pa "kava" preraste v "kaj več" (za primer mi je Kamikaza dal njihov skupni dopust - spet na Plitvicah - on, prijatelj in ona), potem pa ona eksplodira.

Stalno ga je hotela ob sebi, kamorkoli sta onadva hotela iti sama, je hotela iti zraven, v hiši jima je bila ves čas za petama, poslušala je vse, o čemer sta se pogovarjala, pristavljati je "morala" svoja mnenja o stvareh, ki nimajo z njo nobene zveze, pa še prosil je ni nihče... Tisti dopust se je (predvsem za Kamikazo) sprevrgel v skorajda nočno moro. Tako, da je tudi Kamikaza sam v preteklosti že ugotovil, da je svakinja tisti moteči člen. Ki pa ga seveda ne more kar tako odstraniti. Umiriti je pa ni mogoče.

Kamikaza je jasno povedal da ne zeli izgubiti nobene od vaju na nobenem podrocju, pa ste ga s svojim ravnanjem prisilile, da se je odpovedal biti z vsemi, pa tudi z njo na Plitvicah zavoljo tebe.

Na-a. Jaz sem ga vprašala, kaj želi. Prav tako sem mu jasno in glasno povedala, da ne bom imela nič proti, če ugotovi, da bi bilo bolje, da gremo. Bomo pač šli. Sam je vedel, kaj se bi lahko dogajalo, če bi šli. In ve tudi to, da ne bi začela jaz, ker jaz pogovorov z njo sploh ne začenjam. Ne tako ne drugače. In je povedal, da mu ni do tega, da bi bil tam v takšnem ozračju. Predlagala sem mu, da gre sam, jaz pa da z otroci ostanem v Ljubljani (ali pa, da jih on vzame s sabo, kakor želi).

Nikoli se ne ve, kdaj mi celo to lahko pride prav. Kar napiši nekaj primerov. Za začetek.

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Jaz imam pa ves čas občutek, da sva enakopravna?  Ne vsiljujeva si mnenj, si jih pa kljub temu poveva.

Včasih seveda nekoliko bolj burno . Nimam občutka, da mu polagam besede v usta, ko mu razlagam svoj pogled na določeno stvar. Prevladujoč vpliv? Mogoče, ampak po eni strani je to tudi logično, saj sem kot njegova partnerka "nekako" na prvem mestu v njegovem življenju (ne da bi tekmovala za to). Prav tako je tudi njegovo mnenje pri meni na prvem mestu, pred ostalimi. Saj sva le midva tista, ki živiva skupaj in ki se skupaj odločava za naša življenja.

Mi poveš, kako naj naredim slednje - da ima Kamikaza mene kot partnerko in njo kot sestro, ampak to tako, da se midve nekako "izogneva" ena drugi? Ker dejstvo je, da se radi ne bova imeli nikoli. Ona v meni vidi tekmico (pa čeprav ji to nisem), jaz pa v svoji bližini ne maram ljudi, ki me ocenijo, ne da bi me poznali. To, da bi me ona spoznala, se ni potrudila nikoli. Videla je "nekaj površinskega" in se odločila. Kakor se je.

Mimogrede - da si slučajno ne bi dovolila več kakor enodnevne odsotnosti s te teme. Potem bo pa med nama pokalo.  

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa


Kaj a to pomeni, da jaz lahko na tak način bistveno hitreje in verjetno tudi ceneje končam srednjo šolo? Je namreč še nimam dokončane.